Je obsojen? Ali morda oproščen? Se je sodni proces sploh že začel? Ugibanja, ki se nanašajo na postopek pred cerkvenim sodiščem v Vatikanu, kjer peterica sodnic in sodnikov odloča o krivdi ali nedolžnosti cerkvenega umetnika, jezuita in patra Marka Rupnika, bi lahko nekoč dobila filmsko upodobitev.

Kajti zgodba je resnično kompleksna, napeta, zavita v tančico skrivnosti in se vleče še iz prejšnjega stoletja. Glavni osumljenec, mojster cerkvenih mozaikov, s katerim so prijateljevali zadnji trije papeži (Janez Pavel II., Benedikt XVI. in Frančišek), doslej javno o svojem primeru ni rekel ne bev ne mev. Pravzaprav se zadnja leta, ko je v vlogi osumljenca, spretno izmika medijem. Tako uspešen je pri tem, da bi mu lahko zavidali nekateri najbolj znani svetovni ubežniki.

Vendar pa bi patra Rupnika profesionalci hitro našli. Če bi bil le interes za to. Ker na strani domnevnih žrtev ni vplivnih, privilegiranih žensk, pač pa »zgolj« nekaj v glavnem že bivših sester »lojolk«, imamo očitno spet opravka s staro resnico, da pravica ni vedno poštena, še manj pa enakovredno dodeljena.

Potem ko so se pojavili namigi, da pater Rupnik v miru živi v nekdanjem samostanu blizu Rima, ga je formalno v svoje vrste vzela koprska škofija, saj ga je pokojni papež Frančišek izključil iz jezuitskega reda (ne pa tudi iz cerkvenih vrst). Da Rupnika vatikanska kurija nikoli ni izobčila, je za nekatere pomenljivo, za druge malo manj – dokazovalo naj bi le to, da nikogar ni moč obsoditi brez predhodnega sodnega postopka.

V Rupnikovem primeru ta sicer traja že več let in poteka po pravilih kanonskega prava, kar pomeni, da načelo javnosti ne velja, prav tako pa sodišče laikom ni dolžno dajati nobenih informacij.

Ostanejo nam le ugibanja. Novi papež Leon XIV. je obljubil »jasnost in pravico« v tem primeru, ki poteka po stoletja starih pravilih cerkvenega prava. Zaradi tega ne vemo niti tega, kakšne obtožbe sploh bremenijo slovenskega patra, kdo so sodniki, ki mu sodijo, in v kateri fazi je proces zoper njega. Glede na to, da ima Cerkev čas, se lahko bojimo, da se ji tudi z Rupnikom ne bo mudilo. Ta je doslej povsem normalno živel, potoval in menda celo sprejemal naročila za nove mozaike.

Ko ga je lani na rimskem letališču slučajno ujela novinarka in »srečanje« uspela posneti, smo videli le človeka, ki s spremljevalcem (izkazalo se je, da gre prav tako za slovenskega duhovnika) na vsak način želi čim prej oditi, seveda molče in brez komentarja. Kaj naj bi pomenila njegova zadrega? Da mu je neprijetno, ker ga nekdo nadleguje sredi letališča?

Koga vse naj bi nadlegoval jezuitski pater, ki ga različnih oblik zlorab obtožuje ducat redovnih sester iz skupnosti Loyola? Zakaj se jih je opogumila le peterica, ostale pa se niso želele izpostavljati? Tisti, ki se ukvarjajo z žrtvami spolnih zlorab, vedo, da je sekundarna viktimizacija zadnje, kar si želi ženska, ki je imela izkušnjo z zlorabo. Poleg tega je zaupanje v cerkveno pravosodje, ki že več let menca s postopkom proti Marku Rupniku, močno omajano. Podobnosti s Slovenijo niso naključne.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.