Objavljamo drugi del eseja Ivana Klemenčiča o 27. aprilu - dnevu kolaboracije slovenskih komunistov z okupatorjem
V tej kontinuiteti sodelovanja sta slovensko in vrhovno jugoslovansko komunistično vodstvo nenehno skrbela za stike z nemškim in italijanskim okupatorjem. Za uradno zloščeno komunistično odporniško zgodovino je tako že presenečenje presenečenj, da ko je Hitler 6. aprila 1941 z bombardiranjem Beograda napadel Jugoslavijo in jo nato večidel okupiral, so jugoslovanski in z njimi slovenski komunistični osvoboditelji ostali povsem nemi in nikakor niso organizirali kakršnega koli odpora ali upora proti okupatorju, ki ga danes slavijo.
Ko je Hitler 26. aprila 1941 – torej na dan ustanovitve deklarirane bojne komunistične organizacije proti okupatorju – osebno prišel v Maribor in se kot zmagovalec sprehodil po njenih ulicah, so ga tudi komunisti navdušeno sprejeli. Še več, mariborski komunisti so neposredno pred tem dogodkom organizirali demonstracije proti Jugoslaviji in na njih skandirali: Živel Stalin – Heil Hitler! Bil je to kar neverjetno prijateljski odnos z okupatorjem.
Stalin
Ne naključno, jugoslovansko partijsko vodstvo je v celoti podpiralo kolaboracijo z nacionalnimi socialisti. Tito je 5. maja 1941, to je neposredno po sedanjem partijskem prazniku, v glasilu KPJ pozval komuniste, naj se zaposlujejo v nemških službah. To se je v Sloveniji potrdilo z zaposlitvijo nekaterih vidnih komunistov pri Gestapu. Takrat in še mnogokrat pozneje so bili slovenski komunisti očitno na pravi strani. Ni tudi naključje, da so svoj sramotni sprejem Hitlerja v Mariboru povsem izbrisali iz slovenskega spomina.
Tako so ravnali tudi, ko so le nekaj dni po slavnem dnevu ustanovitve svoje tako imenovane odporniške organizacije proti okupatorju z nemškim okupatorjem slavili 1. maj v Trbovljah, ko sta na zastavah simbolično kolaborirala srp in kladivo z zvezdo ter svastika. Slovenska partija je očitno simpatizirala z njimi vse od nemškega napada na Jugoslavijo, komunisti so hodili tudi z nemškimi zastavami, jih izobešali in zahtevali priključitev k Nemčiji, dokumentirano poleg Trbovelj v Semiču, Novem mestu, sploh v Beli Krajini.
Skupen 1. maj so s paradami slavili v revirjih v Trbovljah, Hrastniku in Zagorju, tudi v Mariboru in Celju, takrat so nacisti in komunisti v skupnem mimohodu z zastavami demonstrirali medsebojno privrženost s totalitarnimi nacističnimi in komunističnimi simboli. Znano je, da so se v Trbovljah nacisti in komunisti osebno družili in skupno proslavljali od 1933 uzakonjeni Hitlerjev 1. maj.
To je bil čas kolaboracije tistih, ki so si vzeli pravico demokratične nasprotnike v državljanski vojni obtoževati kolaboracije. Zapriseženi komunist in antifašist Stane Dolanc, poznejši jugoslovanski notranji minister in desna ali vsaj leva roka jugoslovanskega diktatorja, je postal član Hitlerjugend, in kar je manj znano, prav tako njegov kompanjon in poznejši admiral Stane Brovet, ki je vztrajal pri mladih hitlerjancih do januarja 1945.
Stane Dolanc
Danes prihaja močno skrivana resnica o stikih slovenskih komunistov z okupatorji čedalje bolj nezadržno na dan. Nov udarec komunističnim neresnicam v zadnjem času je delo Miroslava Samardžića Sodelovanje partizanov z okupatorjem (založba Ignis, 2012), ki vsebuje gradivo s področja nekdanje Jugoslavije z večidel novo dokumentacijo, in v njej objavljeno in za to publikacijo napisano znanstveno študijo dr. Petra Urbanca, slovenskega emigranta iz Kanade, 'Partizani in kolaboracija v Sloveniji', doslej najbolj celovito in sistematično obdelavo naslovne teme (objavljena je tudi na spletu Nove Slovenske zaveze). Iz prve se lahko prepričamo, da si je poznejši jugoslovanski diktator že poleti 1942 prizadeval, da bi določili z Nemci rezervat, v katerem ne bi bilo medsebojnih spopadov, da bi se lahko posvetil pobijanju četnikov.
Slovenskim revolucionarjem dobrodošli okupator
Iz Urbančevega besedila je razvidno, da sta od decembra 1942 s Kardeljem ustavila bojevanje proti Italijanom. Kot je znano, so ti nato nudili težko orožje za uničevanje domobranske vojske, Turjaka in Grčaric. Celotna kolaboracija »osvoboditeljev« z italijanskim okupatorjem do njegove kapitulacije septembra 1943 je temeljito predstavljena v obsežnem poglavju Črnih bukev (Ljubljana, 1944 (ponatis 2014), na straneh 199 do 244).
Edvard Kardelj in Josip Broz Tito
Po kapitulaciji Italije so jih tako imenovani osvoboditelji varno pospremili do meje. Z nemške strani dokumentirano je nadalje zavzeto prizadevanje krvavega jugoslovanskega kolovodje, da bi z nemškim okupatorjem skupaj napadli zavezniško vojsko, se pravi Angleže, ob njihovi načrtovani, a neuresničeni invaziji v Istri ali Dalmaciji. Njegova delegacija se je na tajnih pogovorih sestala z nemško 11. marca 1943 v Gornjem Vakufu in šest dni pozneje v Zagrebu. Vendar vemo tudi za Hitlerjevo odločitev, da se z banditi ne bo pogajal. Kljub temu se je kolaboracija nadaljevala.
Tako je sporazum o nenapadanju iz julija 1944 med okupatorji, komunisti jih za današnje potrebe imenujejo nacifašisti, in deklariranimi osvoboditelji za slovensko Primorje v 5. točki določal: »Nemška vojska je nase prevzela obveznost, da partizane oskrbuje s potrebnimi količinami orožja, živeža in sanitetnega materiala.«
Kolaboracija je uspešno potekala od pomladi 1944, Nemci so skrbeli za partizane z živežem, posebno sladkorjem, moko in tobakom, osvoboditelji slovenskega naroda so jim dobavljali vino in drva (in obenem ropali slovenske domačije ter pobijali zavedne Slovence). Dokumentirano je, da so komunistični uporniki proti okupatorju ne le v Sloveniji, marveč v vsej Jugoslaviji z njimi zavzeto sodelovali.
Tako se je množična kolaboracija s tako imenovanimi nacifašisti, tu spet izvorno z nacionalnimi socialisti, na Gorenjskem in Štajerskem ohranjala večidel do konca vojne. Decembra 1942 so partizani z italijanskimi okupatorji sklenili sporazum o nenapadanju za celotno Ljubljansko pokrajino. Med vsem drugim je ta partizanska kolaboracija z nacifašisti vsebovala še razne perfidne oblike ovajanja njihovih političnih nasprotnikov.
Navedimo kot posledico takšne izdaje italijansko aretacijo 600 oficirjev in podoficirjev jugoslovanske vojske, ki so jih Italijani poslali v koncentracijska taborišča. Tako so partizani z malo napora eliminirali svoje politične nasprotnike, med njimi devetdeset odstotkov slovenskih oficirjev in podoficirjev te vojske. Že iz povednega je dobro razvidno, kakšen je bil tako imenovani osvobodilni boj. Kdor razlikuje med njim in komunistično revolucijo, mu bo vse jasno.
Dovoljena in nedovoljena kolaboracija
Je bila tedaj kolaboracija slovenskih komunistov z okupatorjem, ali je ni bilo? Je bila prostovoljna in v škodo slovenskega naroda, ali ne? In s to isto moralo so komunisti svoje nasprotnike v državljanski vojni še demonizirali kot kolaborante in si vzeli pravico, da jih pobijajo.
Ali niso s pozicije sile govorili zgolj in samo o sebi? Bistvena razlika med obema stranema je bila v tem, da je bila demokratična stran prisiljena taktično sodelovati z okupacijskimi silami, prvič, po komunistični agresiji neposredno za preživetje v izsiljeni državljanski vojni, drugič, ker so pravilno prepoznali, da je komunistični totalitarizem še mnogo hujši od nacionalnega socialističnega.
In kaj je prestal slovenski narod zaradi njega med vojno in po njej! To, kar še danes občutimo tudi njihovi potomci na lastni koži, ko se zatiranje in ropanje slovenskega naroda nadaljuje in je ta povsem zastal v razvoju, le da zdaj pod krinko demokracije.
Iz tega spopada sledi, da je bila prisiljena kolaboracija demokratične strani, ki seveda ni sprejela nacistične ideologije pravno dovoljena, legitimna, da je bila v interesu slovenskega naroda in demokracije, kar ne velja za prostovoljno komunistično kot nedovoljeno kolaboracijo z dvojnim okupatorjem, ki je potekala nasilno, nelegalno in nelegitimno proti interesom slovenskega naroda, proti vrednotam demokracije in Zahodne krščanske civilizacije.
Vendar je potrebno obravnavano kolaboracijo slovenskih komunistov še bistveno dopolniti in v celem govoriti o trojni kolaboraciji v škodo slovenskega naroda. Dejstvo je namreč, da so slovenski komunisti poleg nemških in italijanskih okupatorjev nacionalnih socialistov, prostovoljno in zelo zavzeto kolaborirali tudi z internacionalnimi socialisti, se pravi s Stalinom in njegovimi boljševiki.
Svojo stranko so tudi eksplicitno utemeljili kot boljševiško. Kolaboracija je intenzivno potekala vse od ustanovitve KPS leta 1937 v Čebinah, se nadaljevala v tesni povezavi med vojno in sprva po njej, nato resda z odporom sovjetski državi po Informbiroju 1948, vendar vedno bolj operetnim, kolaborirali pa bi radi s to avtokratsko državo kljub vsem negativnim izkušnjam še danes v novih razmerah ob novih ruskih imperialističnih pritiskih, in to še znotraj Evropske unije, v kateri kot da so se pomotoma znašli.
Zelo preprosto: svoji k svojim. Še drugače povedano, kolaborirali so z dvema največjima totalitarnima državama na svetu in še s tretjo, njuno fašistično zaveznico, ter povrh z dvema največjima imperialističnima državama na svetu! Glede na to bi morali namesto razvpitega dneva upora proti okupatorju v skladu z resnico slaviti še en absurd, dan trojne kolaboracije slovenskih komunistov s tremi totalitarizmi in k temu dodati še kolaboracijo z dvema največjima imperialističnima silama na svetu.
Skratka, zavidanja vredna druščina največjega svetovnega zla doslej! Najslabše od najslabšega mogočega! To so torej slovenski komunisti! In kot da še ni dovolj, še en paradoks paradoksov ter na glavo postavljeni resnica in morala. Na njihovem bojnem ščitu se je namreč najbolj bleščal napis protiimperializem, sijoč s svojo pravičniško moralo, tako so sprva nenaključno poimenovali tudi svojo revolucionarno organizacijo.
V praksi so ravnali, kot že vemo, diametralno nasprotno, ideološko. Imperialisti so bile zanje zahodne demokracije, Anglija, Francija, ZDA, borili so se še proti domačim kapitalistom, zavrženim tem bolj, ker da naj bi delovali pod okriljem angleškega imperializma. Sprašujemo, glede na politično privrženost, s katero se slovenski komunisti in njihovi nasledniki danes hvalijo: na kateri strani so bili takrat, na pravi?
Gradiva je seveda še veliko, a naj v tem obsegu zadošča. Za utemeljen sklep beremo v Urbančevi obravnavi o kolaboraciji slovenskih partizanov trditve, ki nam nikakor niso tuje. Navedimo poglavitne:
– V celotnem NOB ni bilo na slovenskem ozemlju niti ene same pomembne (partizanske) vojaške akcije.
– Tito in partizanski štabi so vodili povsem določno politiko: ne napadajte Nemcev, naša skrb je domača opozicija. Dodali bi: šlo je zgolj za revolucijo.
– Vojaške izgube okupatorjev, vključno s tistimi v vojni od 6. do 17. aprila so tako malenkostne, da zanikajo vsako veljavo NOB. Dodajmo, to posredno potrjujejo Črne bukve s stalnim refrenom, da so partizani pred nemško vojsko nenehno bežali, sporočali pa so o svojih zmagah.
Avtor utemeljeno sklepa, da je bila nedovoljena, izdajalska kolaboracija partizanov z italijanskim in nemškim okupatorjem tako intenzivna, da dokazuje nesporno negacijo vsakega najmanjšega odpora oziroma boja zoper okupatorja. Pravi nasprotno, da potrjuje obstoj revolucije.
Zato bo treba zgodovino komunističnega zgodovinopisja o epohalnem partizanskem »NOB« in izmišljeno negativno domobransko kolaboracijo napisati na novo. Naše znano vodilo k temu je: v skladu z dejstvi to uradno zgodovino polaščanja oblasti znova postaviti na noge za dokončno izgubo te oblasti nad slovenskim narodom.
ZADNJI, TRETJI DEL ESEJA BOMO OBJAVILI V NEDELJO ZJUTRAJ
