Mamoni in idioti

Dr. Boštjan M. Turk: Kot Golobič je tudi Repovž zrel primer idiota, če besedo razumemo v njeni grški etimologiji: idiotes: tisti, ki ni za javno rabo.

Teden, ki je izzvenel, je prinesel presenečenje v obliki dveh presenetljivo sovpadajočih dejstev. S političnega prizorišča sta se hkrati poslovila dva premierja nekdanjih vlad, še bolj pa zbuja začudenje to, da je oba iz politike pospremila ženska.
V zvezi s prvim spomnimo: ena najodmevnejših akcij Pukanićevega
Nacionala je bila posvečena Sanadarjevim uram. Pred dobrimi tremi leti so novinarji opazili, da nosi hrvaški premier vsakič drugo uro: še toliko bolj je v oči zbodlo, ker so bile merilke časa na zapestju opremljene z dragimi kamni in zlatom. Zbrali so serijo fotografij predsednikovih rok v profilu, in stvar je planila v javnost. Sanader je lastnino dragocenih ur priznal in tedaj se je začelo odštevanje njegovega časa. Ura je odbila poldne, ko je njegova namestnica Jadranka Kosor spoznala, da sežejo niti korupcije globoko v Sanadarjev žep. Takrat ga je v maniri železne lady postavila na hladno.
Sanaderju voda teče v grlo, njegova kariera pa je že sedaj tam, kjer bodo najverjetneje pristale tudi ure: v varnem naročju petkrat zaklenjenih sefov ali kot se takšni instituciji reče za človeške potrebe, za rešetkami popravnih ustanov. Kako da se je Sanader tako spozabil, ostaja uganka. Najverjetneje je bila zanj premierska funkcija samo aparat za polaščanje družbenega premoženja. Kateri motivi spet so vodili tak premislek, lahko le ugibamo. Politično je bil uspešen; spominjam se ga iz avgusta 2003, ko je bil gost poletne šole podmladka Evropske ljudske stranke na Braču. Bilo je pred začetkom kampanje za državnozborske volitve, ki ga je nekaj mesecev kasneje pripeljala do mandatarstva. Na vprašanje novinarjev, kakšen rezultat pričakuje na volitvah, je suvereno odgovoril: »Zmagali bomo, o tem ni dvoma: vprašanje je le, ali bomo sami dobili večino ali bo potreben koalicijski partner.«
To se je res zgodilo, pa ne samo enkrat. Svojo stranko je Sanader popeljal do zmage tudi leta 2007, v obeh mandatih pa začel proces približevanja Hrvaške Evropski zvezi. Bil je časten in spoštovan človek, tudi znotraj evropskih integracij. Komponenta pogoltnosti, ki jo tolikokrat vidimo na območju nekdanje Jugoslavije, je bila očitno močnejša od primarne lastnosti zrelih ljudi na takih položajih.
Skupaj s Sanaderjem se je v istem tednu poslovil tudi predsednik prve slovenske demokratične vlade, Lojze Peterle. Skozi vrata ga je pospremila Ljudmila Novak, dogajanja iz zadnjih dni pa kažejo, da bi utegnili Peterletovi motivi za nenavadne poteze biti blizu tistemu, kar se v najširšem skupnem imenovalcu lahko identificira s Sanaderjevim početjem. Peterle je namreč v torek prejšnjega tedna silovito napovedal ustanovitev nove stranke, kot imena najtesnejših sodelavcev pa so se pojavili Miran Kramberger, Jože Duhovnik, Janez Drobnič in Marko Štrovs. Začudeni smo ostrmeli nad Peterletovo »iznajdljivostjo«: v resnici je na mah odkril najbolj učinkovit mehanizem, kako obema strankama demokrščanske provenience za vselej zapreti pot v parlament. Stvar je pri Duhovnikovih krščanskih demokratih septembra 2008 že delovala, delovala bi tudi na prihodnjih volitvah. Na ta način bi bil strateško prizadet Janez Janša, saj bi – kot pred dvema letoma – ostal brez ključnega partnerja.
Miran Kramberger je človek, bistveno povezan z mariborsko nadškofijo, v kateri se je angažiral tudi sedanji ljubljanski nadškof Anton Stres. Holding Zvon ena, ki je v pretežni lasti mariborskih klerikov, ima pri NLB, ta pa je spet v državni lasti, dobrih dvesto milijonov slabo zavarovanih kreditov. Zato ni prva misel, ki človeka obide, tale: kaj pa če gospodje v zameno za to, da bi jim Borut Pahor saniral nevzdržno finančno stanje, temu povečujejo javni rating tako, da se ekskluzivno z njim kažejo na vseh pomembnejših slovesnostih, tudi na TV ob prihajajočih praznikih? Kaj če s tem namenom tudi ne uničujejo najbolj naravnega partnerja prve stranke demokratične opozicije, Nove Slovenije? In kakšno je bilo berilo, ki ga je pri maši oni dan bral Anton Stres: »Nihče ne more služiti dvema gospodarjema. Ne morete služiti Bogu in mamonu,« pri čemer je z besedo mamon mišljeno poosebljenje enega od sedmerih smrtnih grehov, kot uči Katoliška cerkev. Komu torej služi družba, ki se sklicuje na vero in krščanstvo, dejanja pa jo razodevajo v nekolikanj drugačni luči? Ni bil prav šef krščanske stranke tisti Jože Duhovnik, ki je leta 1996 kot direktor  poskušal z eno prvih tajkunskih privatizacij podjetij, konkretno Litostroja?
Ljudje so to sporočilo spričo njegove univerzalnosti razumeli. Razumeli so tudi, da Peterle dela škodo, da s svojim početjem ogroža stabilnost desne sredine. Bolj poučeni so tudi videli, kako grdo krivičen je v svojih javnih nastopih bil do pisca teh vrstic. Očital mi je, da sem mu s svojim pisanjem škodil, kar je prisrčen nesmisel: proti svojemu temeljnemu spoznanju sem ga promoviral za predsednika Nove Slovenije, mislil sem, da je to pač njegova zadnja priložnost in taka tudi za stranko. Bilo je tako, kot če bi nekomu podaril tisoč evrov, drugi dan pa bi te v medijih oblatil, da si pripomogel k njegovemu uboštvu.
Peterle mi je tako vrnil s kleveto, vendar ni minila brez kančka sreče. V knjigi, ki izide januarja, naslov pa bo Razdalje do sveta, je poglavje, ki govori o poti demokrščansko-ljudskega bloka v devetdesetih letih, do leta 2005. Ker popisuje razloge za nenehne neuspehe politične linije, ki so jo vodili Peterle, Stanič, Slak, Zagožen, Podobnika in manj pomembni, bi bil v zadregi, če bi knjiga diskvalificirala novega predsednika NSI (Lojzeta Peterleta), ustvarjajočega zavezništvo z drugimi deli demokratične opozicije. Ljudmile Novak ali Mojce Kucler Dolinar pa v knjigi ni.
In če se Peterle od Sanaderja razlikuje v pogoltnosti: njemu osebno je ne moremo pripisati, spet pa je prva lastnost ljudi, ki ga obdajajo, se od njega razlikuje tudi v politični uspešnosti. Peterle je potopil vse stranke in projekte, pri katerih je kdaj sodeloval. V ameriških vojnih filmih bi igral vlogo widow makerja, ustvarjalca vdov. Z zadnjo potezo je potopil tudi svojo pot v politično prihodnost, kolikor mu je je pri njegovih letih še ostalo.
S političnega prizorišča se je prejšnji teden poslovila tudi zadnja sled demokratičnosti na nacionalni TV. Kot berete v Reporterju, jo je pokopal Gregor Repovž, ki je invalid težje vrste kot predhodnika. Odpovedal je namreč na funkcijah, ki normalnega človeka vzpostavljajo v družbi: tisti, ki poznamo njegovo primarno in sekundarno družinsko okolje, ne moremo biti dovolj začudeni nad tem, kako vzorce brutalega bastardstva prenaša v medije. Enak odnos vzpostavlja do izobrazbe: obtičal je na ravni polinteligentnega gimnazijskega maturanta. Tako kot njegov šef Gregor Golobič do pred dveh let. Kot on je tudi Repovž zrel primer idiota, če besedo razumemo v njeni grški etimologiji: idiotes: tisti, ki ni za javno rabo. Skupaj s tem postajajo take tudi institucije, ki so namenjene prav temu (RTV SLO), to pa je usodnejše od Peterletovega odhoda in Sanaderjeve kehe skupaj.