Slovenska levica nujno potrebuje resetiranje. Tega se tudi sama zaveda. Kljub temu nenehno brca v temo. Njen problem ni zgolj programska zblojenost, ki je mnogokrat v popolnem nasprotju s sodobnimi levičarskimi programi, ampak predvsem popolna zaslepljenost z Janšo. Zdaj levi ideologi razpredajo o legitimnosti Janševe vlade, obenem pa se ne vprašajo o legitimnosti svojih predlogov, ko zahtevajo umik Boruta Pahorja in Zorana Jankovića, ki se borita za primat na levici. Po drugi strani rešitev iščejo v propadlih malih strankah, ki so povsem pogorele na parlamentarnih volitvah. Jedra problema se pri tem niti ne dotaknejo. Če želijo renesanso levice na Slovenskem, bi morali najprej Milana Kučana, znanca diktatorja Lukašenka, pozvati k popolnemu umiku iz javnosti in tudi iz ozadja. Šele potem bi slovenska levica našla svojo novo pot.
Namesto tega imamo zdaj Zorana Jankovića, ki bi bil rad vodja slovenske levice, čeprav sploh ne ve, kaj naj bi zastopala sodobna levica. Pa kaj potem! V svojem klasičnem slogu »my way or the highway«, po mojem ali spokaj, meni, da mu ta pravica preprosto pripada. In pika! Tako se je pred volitvami razglasil za največjega levičarja. Njegovih opredelitev levičarstva kot odnosa do dela, do NOB in socialne občutljivosti ne moremo primerjati z nobenimi sodobnimi opredelitvami levice.
Ni čudno, da se je takoj zaletel v obujanje NOB, kar je ena od največjih težav slovenske levice, saj se s tem vprašanjem drugod ne ukvarjajo. Kam pa bi potem prišli? Bi razglasili Nicolasa Sarkozyja, Angelo Merkel, Helmuta Kohla, Davida Camerona, Georgea Busha starejšega idr. za fašiste? Ampak Jankovića to ne zanima. Sicer bi že zdavnaj ugotovil, da je povezovanje levičarstva in NOB danes povsem zavoženo.
Res, Janković ima velik odpor do učenja: tako malo ve o sodobni levici, čeprav je star že skoraj 60 let. Če bi se bil zmožen kaj novega naučiti, potem se ne bi bratil s predsednikom zveze borcev Janezom Stanovnikom. Ta v svojih bombastičnih govorih take meče, da ni jasno, ali ta človek sploh ve, v katerem stoletju smo. No, glavno, da je podprl Jankovića, zdaj pa njegova zveza podpira predsednika Danila Türka pri njegovi vnovični kandidaturi. To ni presenetljivo: po idejah in tudi po videzu predsednik Türk povsem sodi v zvezo borcev. Nedavno je praznoval 60. rojstni dan, vendar jih kaže vsaj deset let več. Janković, ki je od njega mlajši le leto dni, je v primerjavi s predsednikom kot rožica.
Nenehno pogrevanje NOB spreminja predznak sodobni slovenski levici. Ker je Slovenija imela kot del Jugoslavije totalitarni komunistični režim, temelječ prav na zmagi v drugi svetovni vojni, levica v Sloveniji ni napredna, »avantgardna«, ampak konservativna politična struja. V mnogih družbenopolitičnih vidikih si prizadeva za ohranitev »dobrih starih časov«. Kako naj bi bila slovenska desnica konservativna – kaj ohranja? Levica pa se nenehno bori za ohranitev starih privilegijev – od ekonomskih, medijskih do ideoloških.
Vse te lastnosti so najočitnejše ravno pri Zoranu Jankoviću: je pogoreli rdeči direktor (Mercator), nadvse časti Tita (Titova cesta) in nekdanji sistem, razen ko se hinavsko distancira od Meršolove ovaduške preteklosti. Janković je tipičen konservativec – po avtokratskosti, podpiranju slovenskega velekapitalskega korporativizma, ekonomskem nacionalizmu idr. Z njim za levico ni prihodnosti, saj je zanj prihodnost sopomenka za vrnitev v preteklost.
Tudi takrat, ko vpije »delu čast in oblast« in se razglasi za socialno občutljivega. Spet popolna prevara, o čemer priča tudi Jankovićev odnos do delavcev, ki so gradili Stožice, po mnenju sindikatov spomenik teptanja temeljnih delavskih pravic. Stara, zavožena jugoslovanska floskula »delu čast in oblast« je bivšo državo pripeljala v bankrot. Danes je njegova floskula celo žaljiva – a bi rad povedal, da drugi ne delamo? Glavno je, da Zoran dela in za seboj pušča dolgove.
Zdaj se pretvarja, da je proti razkroju socialne države, kar enači s strahovlado, on, ki v svojem programu zahteva višji DDV?! Da ta najbolj prizadene ravno socialno najšibkejše, ve vsak, ki se je kdaj zgolj sprehodil po Mercatorju. Po Jankoviću bi Slovenijo rešila pokojninska reforma, čeprav so jo naši levičarski sindikati v imenu zaščite socialne države zrušili na referendumu. Kakšna prevara, da se ima za največjega levičarja človek, ki po bogastvu vsak dan razslojuje slovensko družbo. Najdemo ga na Managerjevi lestvici najbogatejših Slovencev, po sodobnih levičarskih opredelitvah spada v zloglasno enoodstotno družbo. V posmeh vsem se potem še odpravi na demonstracije Occupy Ljubljana, kjer demonstrirajo proti takim, kot je on, in tvita »delu čas in oblast«. Res, nadvse socialno občutljivo!
Jasno je, da se Janković ne pokorava nobenim pravilom, četudi si jih sam postavi. Prevaral je volivce, ki so zanj glasovali na predčasnih volitvah. Rešil naj bi jih pred Janšo, vendar je potem kljub zmagi pobegnil iz parlamenta nazaj v mesto. Njegova največja prevara je brenkanje na levičarske strune. Čeprav Janković sploh ni levičar, o čemer pričajo njegovo izjemno bogastvo, njegov odnos do delavcev, njegov odnos do zvišanja DDV in pokojninske reforme. Janković je politični fejk. Ampak Slovencem je očitno to všeč – če gre za ideologijo ali za blago. Najprej se borijo proti prodaji Mercatorja tujcem in zavijejo v Hofer ali Lidl, potem kupijo ponarejeno torbo Louisa Vuittona in na koncu v imenu levice odhitijo še volit za Jankovića.