SD je v četrtek Boruta Pahorja uradno imenovala za svojega kandidata in ga opredelila kot najboljšo možno izbiro ter k podpori njegove kandidature pozvala vse, še posebno vplivne posameznike. Kako lepo. Pahor je kar nenadoma postal najboljši kandidat, pred pol leta pa smo imeli zaradi njega največjo politično krizo v državi. Lukšič in kompanija so vse to lepo pometli pod preprogo in brezkompromisno trobijo svoje. Pahor in tabor SD se zanašata na taktiko presenečenja in sta pri tem zelo uspešna. Začelo se je s Pahorjevo prešvicano neuradno napovedjo kandidature v cilju maratona, čemur je sledilo še večje presenečenje na kongresu SD v Kočevju. Dominantnim medijem se je kar strgalo od besa nad možnostjo, da »njihov« Türk ne bo zlahka ponovno izvoljen. Namesto da bi Pahorja napadli za njegove najhujše napake, osem milijard novega državnega dolga v samo treh letih in vse njegove afere, so si hiteli izmišljevati povsem lunatične obtožbe na njegov račun.
Pahorja so nenadoma začeli imenovati za predstavnika desnice, ponavljajoč Jankovićeve besede, da je glas za Pahorja glas za Janšo. Kaj takega nas niti najmanj ne sme presenetiti: kako naj Türk in Jankovićeva PS napadajo Pahorja za divje zadolževanje, če so oni zagovorniki še hujšega zadolževanja in bi radi Slovenijo potisnili v dolžniško suženjstvo? Predsednik je varčevalne ukrepe ostro napadel kot spuščanje krvi.
Če še razumemo zagato Türkovega tabora, da Pahorja ne napada zaradi dolgov, nikakor ne moremo razumeti, zakaj tega proti Pahorju ne uporabi Zverov tabor. Zver govori, da navija za Nemčijo tudi v ekonomskem pogledu, potem pa pozabi, kako je Pahor Slovenijo za tisoč let oddaljil od Nemčije. Namesto tega je njegov tabor povsem nasedel taktiki Türkovega tabora in se jezi, da jim Pahor hodi v zelje – a na desnico? Resnična težava za Zverov tabor ni Pahor, ampak sam Zver. Ta se v predvolilnem zverinjaku zelo slabo znajde in daje vtis, da je že vnaprej vrgel puško v koruzo. S svojim pristopom izpodbija reklo nomen est omen, ime je znak. Zver namreč sploh ni niti malo zver, ampak prej spužva. Kaj šele da bi bil mali Janša! Kako naj se tak spopade s Türkom ali Pahorjem, ki sta vsak po svoje brezkompromisna in zvita, imata pa tudi bistveno večjo medijsko podporo. Zbor dominantnomedijskih papig Türku poje hvalnice, čeprav gre v resnici za najslabšega predsednika doslej. Pahor, še nedavno najslabši premier, se nenehno inscenira, tako da vsi čakajo, kaj bo tokrat ušpičil.
V primerjavi z njima je Zver preveč politično korekten. Res je, Milan, vsi hočemo kri v ringu, ne mencanja. Če Zver ne bo končno postal zver, v slovenskem predvolilnem zverinjaku nima šans. Zver lahko tisočkrat ponovi, da bo združeval, vendar mu to ne bo pomagalo. Če res hoče postati predsednik, naj se poslovi od korektnosti in pokaže, kaj je narobe s protikandidatoma Türkom in Pahorjem. Opozoriti mora predvsem na predvolilno prevaro sedanjega predsednika iz leta 2007, ko je volivce prevaral, da bo predsednik vseh, potem pa je Slovenijo tako razdelil, kot še ni bila razklana nikoli prej. Zdaj predsednik na veliko razglablja o spoštovanju pravne države, on pa tako rad prejudicira. Zaznamuje ga totalna dvoličnost: v vsako afero vtakne svoj nos, le Janković je zanj nedotakljiv. Več afer kot ima Janković, bolj ga hvali. Ne smemo pozabiti niti dolgega seznama predsednikovih nerazčiščenih afer: od afer Ertl, spodnje gate, razsipne letalske vozovnice, lokanje pijač iz minibara, vse na naš račun, kakopak. Predsednika je treba vprašati tudi o aferi Vasilka Sancin, ki je postala celo članica slovenske arbitražne skupine. Naj potem predsednik v predvolilnem soočenju ponovi svoj klasični »ne komentiram drugorazrednih tem«. Če si seveda upa.
Pahor ima korist od zgrešenih kampanj svojih protikandidatov. Je odličen demagog in spreten igralec, vse obrača sebi v prid, enkrat igra poštenjaka, drugič žrtev ali tisto, kar v danem trenutku najbolj zažge. Zadnjih nekaj mesecev se trži z zguljeno zgodbico o stricih iz ozadja, o katerih so bile napisane celo knjige, a so jih pred Pahorjevih »velerazkritjem« šteli za plod paranoje. Blebeta celo o nekih angelih varuhih. Govori, da zadolževanje vodi v bankrot in da je treba misliti na otroke. Kdor prizna, se mu pol odpusti, kajne Borut? Pred lanskimi predčasnimi volitvami je z agresivno retoriko vstal od mrtvih, zdaj misli s pretkanim populizmom postati predsednik, kot si je želel že leta 2007. Govori o združevanju, na veliko odpušča, celo Kučanu in Jankoviću, ki sta ga po njegovih besedah rušila, on pa bil rad dober predsednik tudi njima. Kako lepo, če Pahorjevo edino pravo združevanje ne bi bilo v dolgovih, v katerih je vse Slovence za mnoge sedanje in bodoče rodove združil v skupnem odplačevanju svojega sranja.
Razvoj lika in dela predsedniškega kandidata Pahorja opozarja, da imamo v Sloveniji politični narobe svet. Kako naj sicer razumemo, da Pahor, do nedavna eden najmanj priljubljenih politikov in najslabši premier, ki je Slovenijo pripeljal na rob bankrota in do prvih predčasnih volitev, zdaj velja za najboljšega predsedniškega kandidata. Še več, danes zaradi izgube spomina pri volivcih kandidatu Pahorju in SD ratingi letijo v nebo. To je možno samo v norišnici in v Sloveniji.