Maja Sunčič odgovarja Dimitriju Ruplu

1. Na podlagi številnih virov, ki sem jih navedla v kolumni (knjige, časopisni članki, Ruplovi intervjuji in druge izjave), sem analizirala Rupla kot politika, ki je za svoj lastni interes (stolček v obliki politične funkcije) vse izdal, prestopal iz desnice na levico, nazaj na desnico in zdaj že spet k nekim novim strankam v nastajanju. Rupel v odgovoru odvrača pozornost in se osredotoča zgolj na Cerarja in Primca, katerim se je seveda prilizoval in tega ne more izpodbiti, saj so dokaz za to njegovi članki, intervjuji in javne izjave. Kot vedno doslej pa je kot grob molčal o svojih številnih izdajalskih dejanjih, ki so neizpobitna dejstva: da je sodeloval pri razbitju Demosa; da je prestopil v Kučanov klan in v LDS; da je pozneje izdal Kučana (in njegovega svetovalca Roterja) in seveda LDS in prestopil spet na desnico, k Janši. Ko ni bilo več možnosti za stolček pri SDS, je v Mladini in Delu lani sam razložil, da je iz SDS izstopil, ker se mu članstvo v tej stranki več ne izplača, saj ne bo zunanji minister. Vse to so resnična dejstva, o katerih Rupel molči in jih ni niti poskušal izpodbijati, temveč se je raje zatekel k svoji stalnici, to je k pljuvanju in zmerjanju svojih kritikov, tokrat mene kot avtorice.

2. Rupel me v odgovoru obtožuje revolucionarne in vojaško-policijske retorike, ki je bila značilna za totalitarni komunizem. Pri tem ponovno zamolči, da se je tudi po letu 1990 pogosto družil s Kučanovim svetovalcem Zdenkom Roterjem, ki je bil v bivšem režimu res pripadnik SDV in je kot član tajne politične policije skrbel za obstoj totalitarnega režima v Jugoslaviji. Roter v knjigi Padle maske (2013) piše o svojih pogostih stikih z Ruplom, kjer sta skupaj rovarila proti demokratično izvoljenim politikom, npr. Janezu Janši. Roter poroča: »Rupel je dejal, da se s temi Janševimi nazori ne strinja, in ker je tak, kot je, zelo nevaren za demokracijo.« Identične zaključke je Rupel objavil v članku Fašizem na ljubljanskih glavnih trgih? (Sobotna priloga Dela, 22. 7. 1995), kjer je nenehno ponavljal, da Janša ni demokrat. V sklop Ruplovih kanonad po Janši spadajo tudi številni drugi Ruplovi članki, denimo Don Podobnik in Sančo Janša (Republika, 2. 4. 1994) in Janševizem (Sobotna priloga Dela, 16. 4. 1994). Rupel mene danes zmerja s komunistično revolucionarko, hkrati pa zamolči, da mu je nekdanji pripadnik SDV Roter pomagal do županskega stolčka v Ljubljani tako, da mu je priskrbel podporo pravih revolucionarjev iz ljubljanske zveze borcev. Ti ga takrat seveda niso motili, ker je imel od njih pač korist (beri stolček župana Ljubljane).

3. Rupel v skladu s totalitarnimi in revolucionarnimi metodami pričakuje, da se v Reporterju ne bi smelo pisati o politiku Ruplu, ampak da bi moral imeti celo imuniteto! Očitno se je preveč družil s Kučanovim svetovalcem Roterjem in še vedno ni dojel, da smo že pred 25 leti stopili v demokracijo, kjer je v javnem interesu, da mediji kritično pišejo o takšnih zavrženih dejanjih nosilcev politične moči, kot jih uteleša politik Rupel, in sem jih jaz v svoji kolumni analizirala in tudi podkrepila s številnimi viri in dokazi. V nasprotju z menoj Rupel ni pisal in ne piše v javnem interesu, pač pa je kot politik od nekdaj zlorabljal medije in jih še vedno zlorablja za svoj lastni interes: napada namreč tisto politično stran, s katere je prestopil  (beri jo izdal) in se prilizuje drugi politični strani, kjer računa na nove stolčke (beri politične funkcije). Če ga kdo pri takšnem njegovem delovanju razkrinka, ponori in nanj zliva gnojnico.

4. Ruplova zlagana liberalnost se kaže tudi v dejstvu, da me tako zaničuje kot žensko, da me niti ne imenuje, hkrati pa me blati s stereotipnimi psovkami, ki jih moški uporabljajo za ženske: da sem blodnjava, norica in lažnivka. Temu je dodal še zmerljivko, da sem komunistična revolucionarka. V tem se odlično ujema s svojim luzerskim urednikom in neregistriranim lobistom Dejanom Steinbuchom, ki vsem soli pamet in se na vse spozna, vendar se ne spozna niti na eno samo stvar, sicer ne bi imel zgolj srednješolske izobrazbe. Omenjeni Steinbuch je zame uporabil isto formulo blatenja in diskreditacije kot Rupel. Ko sem decembra 2014 v kolumni Jože Mencinger je sovražnik ljudstva obsodila Mencingerjev javni poziv rdečim direktorjem h kraji družbenega premoženja, to je h kraji in plenjenju premoženja vseh nas državljanov, me je Steinbuch najprej razveljavil kot avtorico, češ da teksta nisem napisala. Povrh vsega me je označil za norico in fašistko, ki da me je treba odstraniti z Reporterja in družbe. Steinbuchova drža ne preseneča, saj zdaj po Mencingerju drži »štango« še enemu velikemu razbijalcu Demosa, Ruplu. Rupel in Steinbuch sta res najboljši par: ničesar ne počneta po naključju, ampak vedno pod geslom »ne levo ne desno, temveč vedno naravnost k novim stolčkom in uslugam«. Če jima kdo prekriža načrte, ga ozmerjata s komunistom, fašistom, norcem, mu prepovedujeta pisanje in izganjata iz države. Ali pa ga kot mene celo izbrišeta kot avtorico in človeško bitje zgolj zato, ker sem ženska.