Čelist Bernardo Brizani in kitarist Izidor Erazem Grafenauer že od študijskih let nastopata skupaj in se uveljavljata kot duo ter vzporedno gradita solistični karieri z različnimi svetovno priznanimi orkestri in sestavi. Oba mlada glasbenika sta prejemnika številnih nagrad in zmagovaca prestižnih mednarodnih tekmovanj. Grafenauer pa poleg skladanja za kitaro organizira še vrsto drugih dogodkov in delavnic za kitaro, tako doma kot v tujini, ter budno skrbi, da se skladbe za kitaro mladih skladateljev tudi izvajajo.

Oba sta si s svojim trudom in nastopi zgradila dobre temelje in sta v našem prostoru že uveljavljen in prepoznaven duo. Tokratni koncert nas je prepričal o njunem vrhunskem muziciranju.

Za tokratni koncertni spored sta izbrala zanimivo skladbo klasicističnega komponista Luigija Boccherinija, in sicer Sonato za violončelo in basso continuo v A-duru številka tri. Prijazna sonata lepo popelje nastopajoča v nastop, ju sprosti in pripravi na zahtevnejše dele koncerta. Publika je lepo sprejela prvo skladbo.

Druga točka koncertnega večera, sonata Arpeggione Franza Schuberta, je že bolj prevzela publiko, da ju je nagradila z večjim aplavzom. V obeh delih je svoje odlično obvladovanje tehnike igranja in tonsko pripravljenost izkazal čelist Brizani. Njegova muzikalnost presega običajna razumevanja interpretacije, kar je bil poseben užitek ob poslušanju. Grafenauer ga v obeh delih spremlja in obarva glasbeno linijo na dober in podporen način. Tako je na primer kitara pri Schubertovi sonati redkeje spremljevalni inštrument, kar pa ni omajalo Schubertove glasbene zapuščine, še več, dalo ji je dodatno vrednost.

Marko Vavpotič

Prvi stavek sonate (Allegro moderato) sta izpeljala izredno muzikalno, v konstantnem dialogu, dopolnjujoče in s polno zvoka. V drugem stavku (adagio) je čelist Brizani izvabil izjemen liričen ton, poln vibrata in jasne glasbene linije. Zelo lepo je to odmevalo v tej katedrali. Tretji stavek (Allegretto) sta glasbenika izvedla in položila v globok in dinamičen notranji dialog.

Sledila sta dva od dvanajstih španskih plesov skladatelja dvajsetega stoletja Enriqua Granadosa, najbolj izvajana: številka dve Oriental in številka pet Andaluza, kjer je v ospredje prišel kitarist Erazem in tako sta si nekako enakomerno izmenjala glasbene linije, kjer je Grafenauer pokazal nekaj svoje vrhunske tehnične pripravljenosti. Sploh pa v Andaluzi.

Na splošno lahko zapišemo, da Grafenauerju španski in argentinski melosi izjemno ležijo, kar nekaj koncertnih ciklov posveča tangu in flamenku. Prijela se ga je oznaka multiinštrumentalista, saj odlično obvlada poleg kitare še teorbo, vihuelo, baročno kitaro in lutnjo.

V zaključnem delu koncertnega večera so bile na sporedu tri skladbe Izidorja Erazma Grafenauerja z njegove nedavno izdane zgoščenke Ventana Abierta: Olas turquesas (Turkizni valovi), Todos los dias (Vsak dan) in Tres puentes (Trije mostovi). Ritmično bogate in melodično polne melodije španskih nravi so predstavljale prijetno sodobno protiutež začetku koncerta.

Tokratni koncert, ki ga je organizirala občina Gornji Grad v sodelovanju z glasbenim festivalom Imago Sloveniae in župnijo Gornji Grad, je publika lepo sprejela in sodeč po navdušenju velja ta koncert ponoviti oziroma kliče po novih tovrstnih dogodkih.