V dveh mesecih uradovanja je vlada Alenke Bratušek pokazala, da v odnosu do slovenske javnosti in tujine deluje v skladu s staro preizkušeno komunistično doktrino, temelječo na laži in prevari. Pri vladajoči koaliciji je velika prevara še zlasti njihovo samooklicano levičarstvo. Za zavajanje slovenske javnosti se zato zatekajo k starim ideološkim floskulam, predvsem k partizanski in jugoslovanski mitologiji, po dominantnih medijih manipulirajo z lažnimi spomini in brisanjem takratne ostudne totalitarne realnosti. Njihov namen je prikriti vse napačne in pogubne poteze sedanje vlade, hkrati pa slikati lažno podobo levičarstva, ki je v Sloveniji zmotno povezano z NOB, drugo svetovno vojno in kontinuiteto totalitarnega jugoslovanskega režima. Zadeve so se še posebno zaostrile, ko je vlada Bratuškove prevzela oblast, saj je tokrat dejansko prvič v samostojni Sloveniji oblast prevzel Milan Kučan. Zanj ne Drnovšek ne Pahor nista bila »taprava«, o Janši pa ne bomo izgubljali besed.
Glavno je, da ima Bratuškova na svoji strani dominantne medije, ki jo slikajo v rožnatih barvah in preusmerjajo pozornost na druge, povsem nepomembne teme. Podobno so počeli v 80. letih prejšnjega stoletja v Jugoslaviji, ko so nam komunistični mediji vsak dan natrosili nešteto laži in neumnosti, da bi nam prekrili, da smo živeli nad svojimi zmožnostmi, zato smo zdrveli v bankrot in državljansko vojno. Pomembna in ključna razlika med takrat in danes je le ena: številni takratni kritiki propadajočega komunističnega režima so danes zagovorniki taistega propadlega režima in zahtevajo njegovo ponovno vzpostavitev. Še malo, pa bomo tam. Če že nismo. O smeri »nazaj v preteklost« lahko sklepamo iz Jankovićevega nedavnega govoričenja o vrednotah NOB: »Prišel je čas, ko bi morali poslušati vrednote NOB.« Seveda se vrednote NOB doseže, ko se likvidira vse drugače misleče. Nekateri celo v ideološki demenci hitijo razlagati, da so partizanske pesmi »ponarodele« in »del tradicije«. Še malo, pa bodo razglasili, da je v Sloveniji komunistični, pardon, kučanistični totalitarizem ponarodel in je del »leve« tradicije, zato smo pač nanj obsojeni do konca sveta.
Danes kot takrat militantno zagovarjajo svojo pravico do vladavine do konca sveta: levica mora biti na oblasti, tudi če ni na oblasti. Zato je Kučan zahteval, da Janševa vlada polaga račune opoziciji. Zdaj mu na pamet ne pade, da bi njegova Bratuškova polagala račune opozicijskim SDS, SLS in NSI. Podobno je Türk zahteval, naj nekdanja Janševa vlada ne deluje po načelu preglasovanja, ampak da mora poslušati opozicijo (predvsem PS) in se z njo posvetovati. Kakorkoli obrneš, levica mora vedno vladati, pa če je v poziciji ali v opoziciji, vedno se mora vse ravnati po njih. Ko pridejo na oblast, se seveda začnejo obnašati drugače: Bratuškova je v opoziciji vse naredila, da ne bi uspela niti ena ekonomska reforma Janševe vlade. Po prevzemu oblasti je meni nič, tebi nič »preplonkala« večino ekonomskega programa Janševe vlade in seveda zahtevala, da ji za to vsi ploskajo. Zato med najbolj obscene in ostudne spada njen poziv »Stopimo skupaj«. To očitno velja le takrat, ko so ona ali njeni na oblasti, sicer so na programu razprtije in totalna vojna, kot smo lahko videli iz njenega opozicijskega delovanja. Kot da bi se uskladila, je to zahteval tudi Janković: da moramo stopiti skupaj, iskati sodelovanje in solidarnost. Vse te floskule smrdijo po jugoslovanski »bratstvo in enotnost«, ki se je končala v bankrotu in prelivanju krvi.
Enako velja za »tradicionalno« slovensko levičarstvo, ki nima zveze z demokratičnimi levičarskimi idejami sodobnega zahodnega sveta. Tudi za to so krivi dominantni mediji, ki vlado Bratuškove javnosti prodajajo kot levičarsko, čeprav je svetlobna leta stran od levičarstva. To med drugim dokazuje napovedano zvišanje DDV, še zlasti nižje stopnje. Namesto da bi še bolj privila nadpovprečno debeli javni sektor, se Bratuškova dela »socialno občutljivo«, ko z višjim DDV breme baje »pravično« razporeja na vse. V resnici bo Bratuškova po žepu najbolj udarila socialno najšibkejše – upokojence, brezposelne in tiste z najnižjimi dohodki – za katere se prava levica tradicionalno zavzema. Vendar ne v Sloveniji, saj naša samooklicana levica skrbi le za to, da bodo revni še revnejši. Nekdanji sindikalni podaljšek partije Semolič Bratuškovo kakopak molče in pridno podpira. In to le zato, da ne bi plač zmanjšala levičarski bazi in ideološki valilnici, to je javnemu sektorju. Kot »argument« Janković potem nabija neumnosti, da ne bo dovolil delitev na zasebni in javni sektor (kdo pa je on, a ni razglasil umika iz državne politike!?). Navsezadnje je pomembna zgolj manipulacija in pranje možganov. Zato prosto trosijo neumnosti, ki jih ekonomski ideolog PS in veliki Jankovićev oboževalec Jože Mencinger »ekspertno« pripiše vsem, ki se ne strinjajo z njim. In jih seveda razglasi za zlobne. Gre za Mencingerjevo osebno izpoved?
Alenka Bratušek je zgled, kam pripelje kvazilevičarska negativna kadrovska selekcija, po kateri je pomembna zgolj ideološka ustreznost, vse drugo pa nepomembno. S svojim dosedanjim vladanjem je zato pokazala, da bi se moralo geslo PS v listini PS Slovenija 2020 »Znamo – zmoremo – hočemo« v resnici glasiti »Hočemo vladati, čeprav ne znamo in ne zmoremo«. Doslej smo namreč videli, da Bratuškova ničesar ne zna brez »plonk ceglca«, razen peti partizanske pesmi v Stožicah. Če odstranimo dominantno-medijsko ploskanje in laži, vidimo, da Bratuškova ni levičarka ne desničarka, kaj šele liberalka, ampak je preprosto nič. Je prazna lupina, kateri ti ali oni lobiji v roke vtikajo »plonk ceglce«. Zato z njo Sloveniji ni pomoči.