Nekdanji predsednik ustavnega sodišča Janez Čebulj je obudil spomin na njegovo mentorsko vlogo pri diplomi, magisteriju in doktoratu. Usmeril ga je na področje varstva osebnih podatkov. Tonetu Jerovšku, prav tako nekdanjemu predsedniku ustavnega sodišča, je na pravni fakulteti prijazno prepustil pol pisarne na manj sončni strani stavbe. Videl ga je kot moža besede, ki ne slepomiši. »Bil je gospod profesor, gospod sodnik in gospod minister.«
Kot pravosodni minister je zasnoval projekt Lukenda za odpravo sodnih zaostankov. Prizadeval se je za popravo povojnih krivic, uredil knjigo Brez milosti o poboju ujetih domobranskih ranjencev. Posebej je Jerovšek omenil na njegovo skrb zaradi sprememb zakona o združenem delu takratnega predsednik azveznega izvršnega sveta Anteja Markovića. »Boš videl, to bo začetek kraje družbene lastnine, politično nastavljenih vodstveni kadrov. Kar se je tudi zgodilo.«
Franc Testen, še eden od plejade nekdanjih predsednikov ustavnega sodišča, je opozoril na njegovo spoštljivo držo do sodnikov, ko je vodil pravosodni resor. Nobenega »krivosodja« jim ni pripisoval in podobne negativne označbe, ki jih pogosto slišimo.
Vrhovni sodnik Jan Zobec je sodeloval s Šturmom pri projektu Lukenda v delu, ki je zadeval potrebne spremembe upravnega postopka, s čimer so bile močno zmanjšane možnosti za zavlačevanje. Predvsem pa je novela vrhovnemu sodišču omogočila, da s svojimi judikati soustvarja pravo. Tudi Ernest Petrič je izpostavil Šturmovo premočrtnost in doslednost, jasno logiko, a hkrati tolerantnost. Veljali so argumenti.
K besedi je bil povabljen tudi nekdanji ljubljanski nadškof Anton Stres. Spregovoril je o njegovem ključnem prispevku pri pisanju in sprejemu zakona o verski svobodi. »Zakon je bil tarča številnih kritik, a je nazadnje na ustavnem sodišču dobil potrditev. »Verujoča skupnost Šturmu dolguje veliko zahvalo, področje odnosov med državo in Cerkvijo je po njegovi zaslugi urejeno tako kot v drugih demokratičnih državah.«
