Lojze Peterle je večni politični kolaborant

29. marca pred petindvajsetimi leti je dan, ko se začne knjiga Danila Slivnika Sto osamosvojitvenih dni (1991). V njej igra eno od glavnih vlog osamosvojitveni premier, Lojze Peterle, proti kateremu so se takrat oblikovale številne nenačelne koalicije v Demosu in izven njega, ki so ga hotele strmoglaviti in preprečiti osamosvojitev. Namesto da bi se Peterle ob obletnici končno soočil z napakami, ki so pokopale Demos, danes raje briše umazane podrobnosti o zakulisnih spletkah na desnici in brenka na nostalgične strune o novem Demosu. Tako se je nedavno v družbi Dimitrija Rupla na Evropskem večeru Lojzeta Peterleta (18. 3. 2016) spominjal »lepih« starih časov Demosa. Čeprav Rupel spada med glavne Peterletove »prijatelje« iz Demosa, ki so ga po pisanju Slivnika žagali znotraj Demosa, izvedli samoukinitev Demosa konec 1991 na Dolskem in ga rušili s konstruktivno nezaupnico, dokler ni v tretje padel 22. aprila 1992. Najhuje je, da so Peterletovi »prijatelji« (Pučnik, Janša, Rupel, Bavčar) takoj, že 14. maja 1992, skočili v vlado Janeza Drnovška in s tem Demos dokončno pokopali.

Čeprav Peterleta zaznamuje trmasta »zagamanost« in častihlepje, vedno znova teče v naročje tistih, pred katerimi bi moral bežati. Na začetku tranzicije je odigral ključno vlogo pri blokiranju Mencingerjevega predloga o privatizaciji, po katerem bi vse že takoj na začetku tranzicije podjetja razdelili Kučanovim rdečim direktorjem. Ker Mencingerju takrat ni uspelo, je shisterizirano odstopil kot podpredsednik vlade maja 1991 v upanju, da bo razpadla Demosova vlada in osamosvojitve sploh ne bi bilo. To bi bilo Kučanu najbolj po volji. Svojo popolno nedoslednost je Peterle razkril jeseni 2014, ko je na dogodku Več Evrope (30. 10. 2014) izjavil, da so s privatizacijo stare elite ohranile in utrdile svojo moč. Le nekaj dni pozneje je nastopil kot Kučanov gost na Forumu 21 (3. 11. 2014), ki najbolj simbolizira stare elite, ki so si s privatizacijo utrdile moč in ki so Peterleta prav preko Mencingerja rušile leta 1991! S tem se je Peterle vrnil na sam začetek tranzicije, ga izbrisal in v zameno za kolaboracijo s Kučanom še tisti večer dobil piškav nastop v Studiu City, in sicer s Tanjo Fajon, trenutno Kučanovo favoritinjo na levici. To je trpka resnica o Peterletovi kolaboraciji.

Najhuje je, da je Peterle s svojo SKD že v začetku tranzicije vzpostavil za desnico pogubno politično prakso, in sicer da lahko desnica sodeluje zgolj kot privesek v levičarskih vladah, drugače je obsojena na večno gnitje v opoziciji. Ali po Peterletu na životarjenje v političnih katakombah. Tako je Peterle v letih 1993−1997 kolaboriral z Drnovškom, čeprav ga je ta le nekaj mesecev pred tem, maja 1992 strmoglavil s premierske funkcije. Peterle je očitno računal, da bo SKD postala vodilna desna stranka, vendar se je v svojem častihlepju močno zaračunal. Peterletova SKD je vstopom v Drnovškovo koalicijo v resnici omogočila kontinuiteto oblasti podmladku komunistov v LDS (ZSMS) in naslednikom komunistov (ZLSD), saj so bili nekdanji komunisti zgolj dve leti po menjavi režima spet na oblasti, in to po Peterletovi zaslugi. Takšno prakso je Slivnik v knjigi Potnikovo poročilo (1999) poimenoval »individualna kolaboracija«, v kateri so pomladniki vedno potegnili kratko (Peterle, Janša, brata Podobnik).

Peterletovim zgrešenim kolaboracijam sledi tudi današnja Nsi, zlasti mladi Matej Tonin, da bi si pridobili vsaj delno naklonjenost dominantnih levičarskih medijev. Tonin je prispeval odločilni glas, ko je glasoval za ohranitev Kučanovega privilegiranega dodatka k pokojnini in o tem lagal javnosti (2013). Nsi je podprla zakon o zaprtju arhivov (2014), s čimer so spet pljunili sami sebi v obraz. Podobno kot Peterle, ki je bil s svojo SKD kljub kolaboraciji z levico v 90. letih deležen silovitih napadov v dominantnih levičarskih medijih, se tudi Nsi ni ničesar naučila glede odnosa z mediji. Sicer ta stranka za svojega medijskega pokrovitelja ne bi danes imela propadajočih levičarskih Financ, ki so v resnici klonirana Mladina. Prav tako ne bi redno gostovali na Mladinini izpostavi na RTV Sloveniji, v oddaji Studio City. S tem zgolj potrjujejo vodilo, ki velja celo tranzicijo, da je edino pravilno in zveličavno, če so desne stranke priveski in marionete levih strank, ki jim s tem omogočajo oblast. Dokler jih ne pohodijo in potacajo, kot so Peterleta, nekdanjo SKD in sedanjo NSI že neštetokrat.

Po številnih tranzicijskih brodolomih so se z vstopom Slovenije v EU za Peterleta začeli novi časi, saj je po letu 2004 vso svojo energijo preusmeril zgolj na stolček v EU parlamentu, beri vrtoglavo plačo. Prikaže se vsakih pet let pred volitvami, zaigra kaj veselega na orglice, nato ga Slovenija več ali manj ne zanima do naslednjih volitev. To sveto »pravilo« je prekršil 2007 in se opekel, ko je kot skupni pomladniški kandidat nastopil na predsedniških volitvah in zaradi izbire levičarskih svetovalcev omogočil veliko zmago Kučanovemu kandidatu Danilu Türku. Član Peterletovega volilnega štaba je takrat bil nihče drug kot Matija Sevšek iz Pristopa! Le kakšno korist je Peterle pričakoval od Sevška, ki je kmalu zatem delal za Katarino Kresal, nato v kabinetu Alenke Bratušek, od koder se je preselil na NLB?! Podobno se zgrozimo nad dejstvom, da je Peterle najel agencijo Igorja Ariha, ki je pred tem pomagala Jankoviću na županski stolček na volitvah 2006, danes pa dela za premierja Cerarja.

Peterletova zgodba o kolaboraciji z levico v zameno za politične funkcije ali male usluge kaže na pogubno prakso tranzicijske desnice, s katero je levici omogočala kontinuiteto na oblasti. Namesto da desnica obuja lažne spomine na stare dobre čase Demosa in celo ustanavlja novi Demos, bi si morala ob petindvajsetletnici samostojnosti postaviti vprašanje o lastni krivdi za to, da se je iz zmagovalke osamosvojitve z Demosom spremenila v veliko poraženko tranzicije.

Kolumne izražajo stališča avtorjev in ne nujno uredništva Reporterja.