Izidi lokalnih volitev niso presenečenje. Na njihovem zemljevidu izstopa predvsem razmerje metropole (Ljubljane) do ostalih delov Slovenije. V Ljubljani je prepričljivo zmagal Zoran Janković, in to na račun levega trojčka. Jankovićeva zmaga ni bila presenečenje, in sicer iz dveh razlogov. Berlusconizacija medijev ga je že v času Foruma 21 popeljala iz Mercatorja do prestola na Rotovžu. Sedaj je župan to formulo ponovno izkoristil, tokrat v razmerah medijskega monopola, razpadanja pravne, gospodarske in moralne strukture današnje družbe.
Jankovićeva zmaga je poraz visoke zavesti državljanov iz metropole, a je hkrati dokaz za poniglavost večine tistih, ki si veliko domišljajo glede na urbani status. Jankovića niso izvolili ljudje, ki jim slovenski prostor ni bil prvotna zibel bivanja: s tem izrazom mislimo vse one, ki so v Ljubljano prišli v zadnjih petdesetih, šestdesetih letih. Ker jim je socialistična država nekdanje SFRJ (večinoma) odrejala mesto serviserjev malomeščanske večine, je njihova reakcija logična. V Zoranu Jankoviću namreč vidijo človeka, ki je kot oni prišel iz jugovzhoda, napravil pa je napravil bleščečo kariero. Glas zanj je glas za možnost, da se tudi njim nekoč – vsaj teoretično – zgodi enako. Je glas evolucijskega mehanizma: stremljenja po tem, da si lahko boljši, uspešnejši, močnejši. In da upanje ostaja.V ris malomeščanske kalnosti pa je glas za Zorana Jankovića postavil vse tiste (gospe in gospodične), ki so predstavljale večino volilnega telesa inkriminiranega Zokija iz prestolnice. Dejstvo namreč je, da bi se moral Zoran Janković kjerkoli znotraj evroobmočja (ali na Hrvaškem oz. v Srbiji) konfrontirati najprej z organi pregona, toliko je namreč bilo malverzacij v njegovem mandatu (in še prej). Voliti za Zorana Jankovića je bilo voliti za civilizacijsko nedozorelost: takšen impulz je lahko prišel zgolj iz nerazgledane, v kofetkanje in obrekovanje zapletene »lepše polovice« naše prestolnice. Podobno se je o tem v Glembajevih izražal Miroslav Krleža. In v večini opusa govoril Ivan Cankar.
Cankar je tudi pisal o narodu hlapcev: velika sreča lokalnih volitev je bila, da ta anatema lahko visi zgolj nad Ljubljano. Pa tudi tu obstaja razlaga: pamet ni univerzalna dobrina, temveč posest redkih. Bodo tudi Ljubljančanke enkrat razumele.
Zmaga Zorana Jankovića ne bi bila mogoča v razmerah odprte družbe. Zaprto družbo pa najprej ustvarjajo mediji: TV Pjong-Jang (Pop-tv), ki se je oblikoval julija 2009 ob aferi Ultra, je odlično opravil svoje delo. Spomnimo se, da je tedaj na pobudo Gregorja Golobiča in Miloša Urbanije (afera Ultra) urednik informativnega programa Tomaž Perovič sistematično črtal vse družbeno-aktualne vsebine iz programa: danes imamo namesto Trenj Kmetijo ali Big brother. Misel, da je politika odveč je na dan volitev povzel tudi Zoran Janković, in sicer kar v prvi izjavi za medije.
Prav tako so črtali tudi vsakogar z desne polovice naroda, ki bi lahko kaj bistvenega pridal k programu. Izjema je – tudi na dan volitev – ostal Gregor Virant. Medijski botri vedo zakaj: rad ima glamur, kamere in denar. In še bolj pomembno: zaradi njegovih spiral okrog reforme v javni upravi je Janez Janša izgubil volitve v Ljubljani 2008, s tem pa se je premaknilo državno ravnovesje. Virant tudi ne zamudi prilike, da bi na POP TV sugestivno ne pokritiziral demokratičnih strank, tudi v volilni kampanji. Odtod njegova zadnja izjava, češ, da bo afera Patria SDS-u škodovala (september 2010, POP TV).
Pa mu ni. Zadnji neuradni rezultati v času, ko redigiramo naš članek, namreč kažejo, da je razlika med SDS in SD osem absolutnih odstotkov, to je blizu slabe polovice. Resen dokaz Virantovove jasnovidnosti, še posebej če upoštevamo, da se tudi Nova Slovenija pobira iz ruševin. S tem pa smo pri drugi zgodbi.
Nova Slovenija je dobila možnost ponovno priti v parlament. Ta pot drži preko tandema Lojze Peterle - Mojca Kucler-Dolinar. Za svojo osebo sem še vedno prepričan, da bi kot predsednik Nsi Peterle v tem trenutku predstavljal realno možnost, da se stranka vrne v državni parlament z rezultatom iz leta 2004. V naslednjem mandatu pa bi lahko Peterletovo štafeto prevzela sedanja županska kandidatka v prestolnici. Ta bi zagotovo dobila še več, če bi se na zadnjem TV-soočenju na RTV lahko pojavila namesto predsednice stranke, Ljudmile Novak. Radovan Žerjav je ob isti priložnosti ravnal kot predsednik: namesto sebe je v studio pripustil najbolj perspektivnega kandidata, Franca Kanglerja.
Ob tem moramo tudi ugotoviti, da je stranki v zadnjem desetletju tepla prav notranja nesloga in medsebojno rivalstvo. Šele nesreča ju je porinila v položaj, ko so morali vsi naenkrat pozabiti na prejšnje zamere. Sicer bi nedeljski rezultat Nsi in SLS lahko veljal vse od leta 2000 naprej. Kako nezreli so torej politiki teh strank bili v preteklosti!
Lokalne volitve so pokazale zmago desne sredine (34 odstotkov) proti tranzicijski levici (23 odstotkov), ponovno pa obudile temeljno načelo: ne splača se pretvarjati in lagati, resnica vselej zmaga. Evolucija in načelo naravnega izbora delujeta v politiki, morda celo bolj, kot se zdi.
