Kaj imata skupnega zaljubljenost in hrana, kaj dobra kuhinja in srečen zakon, kaj je res in kaj ni v modrosti naših babic?
Čeprav spoštuješ tradicijo, vedoč, da v njej počivajo vsi naši geni, znanje, navade in predvsem morala in etika, nastala iz desetindesettisočletnih izkušenj, si je treba priznati, da gre znanost naprej, tradicija pa pogosto učinkuje zaviralno, ker je več kot trdovratna. Lahko mi kdo očita, da sem fetišist znanosti, ker prav nič ne dam na zdravilce, šamane, homeopate, nihala in ploščice ter druge neumnosti. S tem se moram sprijazniti, ker (v družbi, kot je naša, jih je še posebno veliko) je vedno neki del ljudi, ki kljub končani osnovni šoli – posebno zanimivi so tisti z magisteriji, ki jih je rekordno veliko v Sloveniji, imenujejo pa se »copy – paste« – prav tako verjamejo v vse, le v znanost ne. Če pogledam ljudi, kako kuhajo in jedo! In ravnajo se bo babičinih receptih. To izražajo tudi s pojmom »domače«. Ampak naše babice (tudi prababice in njihove babice) so se motile; seveda, če gledamo v današnji luči in v spremenjenem svetu. V svojem času in okolju so imele nedvomno prav. »Po češnjah ne pij vode.« Zdaj je to neumnost, nekoč pa vprašanje življenja in smrti (kolera). Vode niso bile tako čiste kot zdaj. »Ne pogrevaj gobjih jedi.« Zdaj je smešno, čeprav bereš prav to v pogrošnih revijah o prehrani in zdravju v povezavi s hujšanjem, priljubljeni temi sodobne generacije. Gobe vsebujejo beljakovine, te hitro kakor meso razpadajo v toplem okolju in nastajajo strupi. Toda v času hladilnikov in tudi zamrzovalnikov je nasvet odveč. Že kar bogokletno bi bilo reči, »zamrznjena živila lahko mirne duše spet zamrzneš«. Seveda jih lahko, ker je stopnja znanja in higiene neprimerljivo višja kot še pred desetletji. Salmonele, ki je v perutnini ali je okužila odtajano ali delno odtajano meso na nečistem pultu v kuhinji, pa tako ali tako ne uniči nobena hladilna skrinja, ampak kuhanje, pečenje na določeni stopinji Celzija. Sladoled tudi delno odmrzujemo, da ga lahko zajamemo iz embalaže, in ga potem dajemo nazaj v zamrzovalnik. Imajo pa babičini nasveti nekaj večnih in pravilnih ugotovitev. Kumina pomaga pri napihovanju in ne morda prehrambni izdelek, ki ga (če ga bom imenoval, me bo vsemogočna industrija še tožila) vsiljujejo vsak dan nespametne reklame. Priljubljeno in sodobno in menda tudi zdravo – o čemer imam svoje mnenje – je uživati veliko vlaknin, t. i. balastnih snovi. Telegrafsko povedano: tanko črevo ne zmore, del nepredelane hrane konča v debelem črevesu, kjer jo »naskočijo« milijarde bakterij. Ker so bakterije tudi živa bitja, pri svojem delu izločajo tudi pline, in ne le hrana, kemično spremenjena zaradi njih. Liter in četrt plina na dan je za ljudi popolnoma vsakdanje. Ta pogosto ne more iz telesa. Zato napihnjenost. In babica svetuje: »Kumina pomaga.« Res je, že žlica naredi čudež. Ko smo bili otroci, je žlička s kamiličnim čajem marsikaterega dojenčka rešila (kolik) krčev. Ne dobesedno kumina, ampak njena eterična olja, ki pospešijo prekrvitev tankega črevesa, ki »na višjih obratih« bolje prebavlja in gre manj nepredelane hrane v debelo črevo.
A naslovitejši pregovor je Ljubezen gre skozi želodec! Postal je kar fraza, vsi je imamo polna usta, vanjo pa, roko na srce, ne verjamemo brez pomislekov, kar drži kot pribito! Pomaga znanost. Vendar ne, kadar pregovor napačno uporabljamo. Ne gre za boljšo ali slabšo kuharico, prejšnjo ljubico in potem ženo, ki bi bolj ali manj dobro kuhala svojemu možičku in ga tako privijala in odvijala k sebi.
Gre za izviren pomen. Zaljubljenci poznajo ščemenje v trebuhu; govorijo tudi o »metuljčkih tam spodaj«, no, ne čisti »spodaj«, ker redki zaljubljenci mislijo na seks. Zaljubljenci in razočarani v ljubezni nimajo teka. Najprej: v trebuhu imamo več živčnih celic kot v možganih. Zato upravičeno govorimo o »drugih možganih«. Kadar so ljudje zaljubljeni, njihovo telo deluje na najvišjih mogočih obratih. Tako vzvišeno stanje (ne zamenjujte z »višjo zavestjo«, s še enim »izumom« novodobnih šamanov) povzročijo hormoni adrenalin, dopamin in fenletilamin. Pustimo ob strani, zakaj je tako. Morda tega popolnoma tudi ne bomo znali raziskati in razumeti. Narav, pač. Adrenalin je stresni hormon, dopamin pa hormon sreče, ki nastaja med uživanjem dobre hrane, med tekom v naravi itd. Fenletilamin je nekaj res posebnega. Ta hormon tudi dodajajo, kar je dobro vedeti, v prehrambne dodatke za hujšanje; seveda brez zagotovila za uspeh in z dvomljivimi stranskimi učinki. Učinkuje pa tudi v nasprotni smeri. Zaljubljenci ne čutijo lakote. Nesreča v ljubezni jemlje apetit. Vse to je res. Bravo, babice! V čustvenih pretresih, kot so žalost, jeza, ljubezenske težave, človeku močno primanjkuje prav fenletilamina. Takrat telo zahteva hrano, poveča se tek in bašemo se s čokolado (ker vsebuje veliko sladkorja, ki »pomiri« možgane, čeprav ni nikjer dokazano, da kakav ali kaj drugega v njej povzroča občutek sreče) in čipsi ter drugo navlako. Duševnost in prebavila so torej tesno povezani. In tako drži pregovor, da »gre ljubezen skozi želodec«. Maja menda še posebno. Če je »ljubezen res slepa«, bodo izvedeli številni poročeni, ki so se prav maja odločali za trajno zvezo v dobrem in slabem, ko naju do konca življenja nič ne more ločiti ...
