pozar2.resized Svet24.si

FOTO: Velika hala je gorela kot bakla

IMG-1488434172d8b4131d30e792e08badfd-V Svet24.si

FOTO: Huda nesreča na gorenjski avtocesti: ...

marinka-pečjak Svet24.si

Pionirka novih jedi in okusov v slovenskih ...

miran mihelic-facebook2 Reporter.si

Nepotizem in klientelizem v državni agenciji: od ...

božo-dimnik Necenzurirano

Vsa naključja Boža Dimnika #komentar

klemen cebulj Njena.si

To so lepše polovice naših odbojkarjev

obdojka Ekipa24.si

Kdo je med prvimi čestital slovenskim ...

Slovenija

Ljerka Bizilj: Zanimivi prijatelji Janeza Janše ali kako sem v demokraciji dobila policijski dosje (KOLUMNA)

Deli na:
Ljerka Bizilj: Zanimivi prijatelji Janeza Janše ali kako sem v demokraciji dobila policijski dosje (KOLUMNA)

Janez Janša, Andrej Marčič, Božo Dimnik in druščina na Mavriciju decembra 2003. - Foto: necenzurirano.si

Janez Janša ima zanimive prijatelje oz. znance. Vprašanje je le, koliko poslov za državo so ali opravljajo v času, ko je oz. je bil Janša na oblasti. Za Boža Dimnika ni nič posebnega, da je tudi z Janšo igral golf na Mavriciju, vrata si je nekoč odločno odprl tudi pri Janezu Drnovšku. Vztrajen, odločen in sposoben možakar! Dimnika sem spoznala leta 1991 in po svoje je »zaslužen«, da sem v demokraciji dobila policijski dosje.

Z J. Drnovškom sem imela dokaj redne stike, ko je bil v Beogradu kot član predsedstva Jugoslavije in potem na njegovem čelu, je bil koristen vir informacij, čeprav vedno dokaj previden; marsikatero soboto dopoldne mi je v Murglah skuhal prav dobro kavo. Na Izlake je v drugi polovici leta 1991 povabil Stipeta Mesića, visokega hrvaškega politika, in me prosil, da sem pogovor z njima tudi vodila. Mesića je na  Izlake pripeljal B. Dimnik.

Na večerji sem sedela z B. Dimnikom in S. Mesićem. Klepet je bil zanimiv, Dimnik je razlagal, da je takoj po tem, ko je Slovenija dobila demokratično oblast, pisal M. Kučanu in ponudil evropsko pomoč (odziva ni bilo?); Mesić mi je razlagal, da ga je Dimnik januarja 1991 skozi Slovenijo inkognito vozil k nemškemu zunanjemu ministru D. Genscherju; J. Drnovšek mu je pomagal, vse zato, da bi Genscherja prepričal, da Nemčija prizna Slovenijo in Hrvaško. Pripovedoval mi je tudi, da je otroštvo preživel s kraljevo družino Karađorđevićev, njegov oče je bil namreč vodja kraljevih lovišč. Oče je bil po letu 1945 obsojen na dvanajst let zapora, ker je delal za monarhijo.

Dimnik se je preselil v Švico, ustanovil podjetje za prodajo medicinske opreme in se z lovom in ribolovom vključil v elitno evropsko družbo. Dimnik je bil med ustanovnimi člani Slovenskega svetovnega kongresa, vodil je tudi Društvo slovensko-hrvaškega prijateljstva … Zanimiv človek! Takoj sem ga povabila kot gosta v televizijsko oddajo in pristal je. Mimogrede mi je predlagal, da ne bi bil sam v studiu, bi z njim prišel tudi podpredsednik Svetovnega slovenskega kongresa Jurij Terseglav. Zakaj pa ne!

Z J. Drnovškom sem imela dokaj redne stike, ko je bil v Beogradu kot član predsedstva Jugoslavije in potem na njegovem čelu, je bil koristen vir informacij, čeprav vedno dokaj previden; marsikatero soboto dopoldne mi je v Murglah skuhal prav dobro kavo.

Dobili smo se pred snemanjem v nekdanjem Turistu in se dogovorili za okvir pogovora. Takrat sta mi tako previdno razložila, da J. Terseglav vodi podjetje Finex v Münchnu, ki ga je nekoč ustanovila politična policija. Udba je v prejšnji državi ustanavljala podjetja v tujini? Leta 1991 o tem nisem nič vedela. No, mnogo let pozneje sem to dogajanje kar podrobno spoznala: do leta 1970 je udbovske firme v tujini ustanavljal Niko Kavčič, pozneje pa Matija Maček in še kdo.

Seveda moramo to omeniti! Kako se bom pogovarjala z vami, ne da bi povedala, kdo ste? Poučila sta me, da to ni več udbovska firma, to nalogo je pozneje prevzela socialistična zveza (ena od političnih organizacij v socializmu, ki je pod svojo streho povezovala vse politične organizacije, od zveze komunistov do mladinske organizacije). In smo to omenili.


Pogovor ni bil nič posebnega, jaz sem najbrž premalo vedela, da bi znala vprašati. Vendarle je Terseglav razložil, da je Finex ena najstarejših firm v Münchnu, ustanovljena takoj po letu 1960, ki je trgovala z Jugoslavijo, Češko, Sovjetsko zvezo ... Uradno sta jo ustanovili nekakšna zveza bank in slovenska politika, bila je podaljšana roka oblastnikov prejšnjega režima, sicer trgovska firma, specializirana za inženiring, tehniko.

Terseglav je razlagal še, kako zelo se je angažiralo slovensko izseljenstvo pred prvimi demokratičnimi volitvami in zbiralo denar za Demos. Bil je obupan, ker je Slovenija v agoniji (december 1991!), napovedoval je, kako bodo vse divje privatizirali, bivši oblastniki s svojimi podporniki bodo pobrali vse! Razlagal je, da nikakor ne verjame, da bi se bivša komunistična partija kar samostojno odrekla oblasti. Oni so sicer »sestopili« z oblasti, a so potem naročili: Viktor Žakelj, ti boš ustanovil socialiste, ti, D. Rupel Slovensko demokratično zvezo in tako naprej …

In oddaja, takrat Žarišče, je bila predvajana. Naslednji dan dvignem telefon: »Kličem z notranjega ministrstva v imenu vlade … V zvezi z vašo oddajo bi rad govoril z vami.« Bila sem šokirana! »Ne, kar vi se oglasite.« In gospod je prišel: »Nas in vlado zanima eden od vaših sinočnjih gostov.« Takrat pa so začeli delati »klikerji« v moji glavi. »Kaj, o mojih gostih ste me prišli zasliševat? Uradno se bom pritožila ministru!« »To smo predvidevali,« je odgovoril in odšel. Takratnemu notranjemu ministru Igorju Bavčarju sem napisala ogorčeno pismo … In na vse skupaj ob vsem burnem dogajanju pozabila.

Potem pa sem pripravljala dokumentarni film, dosje o nekdanji politični policiji; in ravno takrat so bili zanimivi osebni dosjeji, ki so postali dostopni posameznikom. Vodjo Visa Miho Brejca sem prosila, da bi kakšen dosje posneli, da bi gledalci videli, kako to sploh izgleda. »Ne moremo vam pokazati dosjejev, to je dostopno le dotični osebi,« me je zavrnil. »Pa mojega posnemimo,« sem se hitro spomnila. Brejc me gleda: »Vašega nimamo, do leta 1990 ga nimate, zdaj ga imate.« »Kako? Zdaj, v demokraciji sem ga dobila? Ja. Kako, od kdaj?« »Od tiste oddaje in vaših gostov …« Tako sem bila zmedena, da v dosje nisem niti pogledala. Pa bom najbrž enkrat zaprosila za vpogled.

Vse to sem objavila v Novinarskih arhivih že leta 1996, zdaj pa bo B. Dimnik izdal knjigo, del tega bo tudi v njej. Mislim, da sem ga nazadnje srečala ob deseti obletnici osamosvojitve, ko me je prosil, da sem – skupaj s hrvaško televizijsko kolegico – v Zagrebu vodila pogovor z Mesićem, Ruplom. O B. Dimniku in J. Terseglavu pa je ostalo veliko nejasnosti, dvomov, skrivnosti …

Loading...