To je zdaj vprašanje. Jaz mislim in čutim, da sem levičarka. Levičarka najprej zato, ker so bili levičarji moji starši: v cerkev niso hodili, mama zato, ker jo je njena mama v otroštvu silila v to, pa zato, ker so se ji tisti, ki so hodili, zdeli hinavci, oče pa zato ne, ker ga je nekoč katehet s palico namlatil po prstih, in takrat je moj oče pobegnil od verouka skozi okno in se ni več vrnil. Čeprav jih je zato dobil s šibo še od svojega očeta.
Kot otrok sem včasih prav rada šla s sošolci k verouku, najprej zato, ker mi ni bilo treba hoditi, pa me je »firbec matral«, kaj so tam učili, potem pa zato, ker je preški župnik pripovedoval zelo zanimive zgodbice iz Biblije. Seveda nisem bila tam prav pogosto, a vseeno sem videla, kako je moje sovrstnike, ki so bili tam »pod mus«, včasih rad neprijetno pocukal za ušesa in lase, če niso sledili verouku ali če niso nič znali. Mene se seveda ni upal lotiti, se mi je pa že takrat zdelo to hudo narobe. Tega župnika so potem premestili v drugo župnijo, ker se je začelo govoriti o romanci med njim in nekim dekletom. Sta pa bila moj oče in mama rahlo »obsedena« s Titom. Kadarkoli je imel kakšen govor na takrat še črno-beli televiziji, so se mami rahlo orosile oči in razneženo je vzdihnila: »Glej ga, ta star'ga, kaj spet govori!« Seveda se me je to prijelo, pa tudi v osnovni šoli so nas dostikrat gnali ob cesto, da smo z zastavicami mahali »ta staremu«, ki se je v dolgem, črnem mercedesu peljal mimo nas, čeprav nas je on verjetno komaj opazil. A mi smo bili navdušeni. Mimo nas se je peljal tovariš Tito. Morda nam je celo pomahal z roko, pa tega nismo opazili. Mislim, da te v levo ali v desno, v liberalnost ali klerikalnost usmerijo – starši. Moj prijatelj, kateremu so starši od malega pripovedovali, kakšna krivica se je godila njegovemu dedku, ko so ga po vojni komunisti zaprli v šentviške zapore, je še danes zagovornik desnih strank, desnih voditeljev, pa če je meni še tako očitno, kjer in kako ga lomijo (seveda ga lomijo tudi levi!), me on prepričuje drugače. In, ko mu skušam dopovedati, da nikoli ne bova prišla skupaj, da sva pogled na svet pač »podedovala« od najinih staršev, se ne strinja z mano, saj bi bilo zanj to preveč enostavno. A vseeno mislim, da je tako. Nekoč sem vprašala novinarja Lada Ambrožiča, ali je levičar ali desničar, saj so mu večkrat očitali, da je slednje, ker je napadal tudi »leve«. Pa mi je odgovoril, da je daleč od desnice, da v nobenem pogledu ne more biti desničar. A da je želel, da partija, ki je delala tako nenaravne stvari, pade, kot mora pasti vsako samodrštvo, vsako diktatorstvo, vsaka politična samovolja. In zadnjič, ko sem v Kinodvoru gledala neverjeten, po resnični zgodbi posnet film o Angeli Vode, slovenski heroini, ki se je uprla partijskemu (in vsakršnemu) totalitarizmu – in to plačala s svobodo, se je tudi meni malo zamajal moj levičarski svet. Tudi to se je očitno dogajalo. Malo je bolelo, priznam. Pa nič hudega. Tudi to je treba videti, tudi to je treba vedeti. Vsak sistem ima svoje temne plati, pa če se razglaša za še tako človekoljubnega. A v svojem srcu ostajam levičarka. Za svobodo govora, sicer ne bi mogla pisati o tem, kar pišem, za svobodo razmišljanja – ob filmu o Angeli sem se zavedela, kakšne velike svobode smo pravzaprav deležni –, da lahko pišemo, govorimo, kar nam pade na pamet. Z mano se je strinjala tudi Alenka Puhar, soscenaristka filma, ki mi je rekla: »Danes lahko pišemo, kar hočemo, in največ, kar se nam zgodi, je to, da se kdo malo vsaja nad nami!«Res je in srečna sem, da je tako. Da lahko pišem, kar hočem, o čemer hočem, da lahko pišem tako, kot čutim, da se lahko ob tem marsikdo zgraža, a še vedno sem svobodna, sproščena in – srečna! Le komu se lahko zahvalim za to?