Prestop Mateja Tašnerja Vatovca, dolgoletnega prvega poslanca stranke Levica, h konkurenčnim Socialnim demokratom zgolj deset tednov pred parlamentarnimi volitvami.

To ni zgolj doslej še nevideni precedens, da bi kak vodja poslanske skupine pustil na cedilu svoje strankarske kolege in odšel h konkurenci. Poteza Tašnerja Vatovca je tudi dokaz, da so razmere v najbolj levi parlamentarni stranki na Slovenskem vse bolj negotove, da je kriza zaupanja na vrhuncu in da je nekatere zagrabila panika.

Kaj če stranka, ki se je leta 2014 prvič prebila v državni zbor, 22. marca konča na ulici? Ali bi preživela štiri leta kot neparlamentarna stranka, odrezana od državnih jasli, na katere so se funkcionarji Levice v zadnjih treh letih in pol tako navadili, da so prepričani, da jim pripadajo?

Živčnost, ki jo je bilo že več mesecev čutiti znotraj Levice, je s prestopom hladnokrvnega in preračunljivega Mateja Tašnerja Vatovca dobila nove razsežnosti.

Jure Klobčar

Če nas zapušča tako intelektualno podkovan poslanec, dolgoletni funkcionar stranke, mora biti nekaj narobe s stranko, ugiba del članstva in simpatizerjev, medtem ko so drugi prepričani, da je Vatovčev odhod le dokaz njegovega osebnega oportunizma.

Ko so se pred dvema letoma razšli z Miho Kordišem, je bila situacija obrnjena: domnevno preveč radikalni Kordiš je strankarski vrhuški očital, da se je, odkar je Levica vladna stranka, predala ugodju in udobju šarma oblasti in je izgubila posluh za malega človeka, delovno ljudstvo in avantgardo.

Med uporniki in izdajalci

Razpad stranke, ki se je še kot Združena levica prvič v parlament prebila leta 2014, se je začel na notranjem dvorišču Prešernove ulice 3 v središču Ljubljane. Tam, le nekaj deset metrov od vladne in predsedniške palače, je namreč sedež stranke Levica, kjer so se tradicionalno zbirali strankini poslanci, funkcionarji, aktivisti in drugi podporniki.

Ne pa tudi Asta Vrečko, ki je kot dosedanja šefinja – v Levici se strogo izogibajo izrazu »predsednik« in namesto tega uporabljajo besedo »koordinator« – na Prešernovo redko prihajala.

Morda jo je, podobno kot Luko Mesca, ki se zdaj vrača na položaj »sokoordinatorja« Levice, ali Simona Maljevca preveč zaposlovala ministrska funkcija, tako da ni imela časa za preverjanje razpoloženja na centrali stranke. Odločitev, ki se je zaradi vse večjih notranjih trenj izkazala za napačno.

Primož Lavre

Miha Kordiš, dolgoletni poslanec Levice in njen predsedniški kandidat pred štirimi leti, je bil namreč pogosto na sedežu stranke, kjer je na »čikpavzah« z nekaterimi nezadovoljnimi strankarskimi tovariši začel razmišljati o možnih alternativah.

Bržkone se je prav tam rodila ideja, da bo treba počasi na svoje, narediti novo, ideološko čisto in nepragmatično levo stranko, še prej pa maksimalno izkoristiti infrastrukturo Levice. Kordiš se je, kot vemo, potem tudi javno in precej glasno sprl z vodstvom stranke, to ga je za kazen izključilo, zato je že od leta 2023 samostojni poslanec.

Stranko Mi, socialisti! je ustanovil lani, seveda z jasnim ciljem, da na marčevskih volitvah ostane poslanec oziroma da njegova nova stranka doseže vsaj štiri odstotke glasov, nujne za vstop v državni zbor.

Kot bomo videli v nadaljevanju, to niti ni tako nemogoče, kajti zadnje dogajanje v Levici utegne del dosedanje volilne baze odvrniti od podpore, s čimer se Kordišu potencialno odpira še kak odstotek glasov.

Ob sodelovanju takšnih strokovnjakov za ulične proteste in aktivizem, kakršen je denimo režiser Jaša Jenull, ki zdaj podpira Kordiša, ali pa s podporo Svetlane Makarovič, heroine radikalne levice, imajo novopečeni socialisti morda celo boljše možnosti od Levice.

Ključna težava stranke, kjer se je na vodilni položaj vrnil javnosti všečnejši Luka Mesec, so notranji pretresi. Po Kordišu, ko je že kazalo, da se bo Levica ne glede na nehvaležno vlogo vladne stranke notranje konsolidirala, se ji je zgodil Matej Tašner Vatovec.

Sašo Radej

Da bi stranka njegovo »izdajstvo« izkoristila v svoj prid, bi morala zaigrati vlogo žrtve. S čustveno hladno Asto Vrečko to ne bo enostavno, zato bo potreben večji angažma Luke Mesca. Problem ministrice za kulturo, ki je sicer ikona ljubljanske levičarske kulturniške srenje, v času njenega mandata tudi bogato subvencionirane, je namreč v pomanjkanju empatije in »ljudskosti«.

Asta Vrečko, ki je pred leti vse presenetila z nočnim pohodom z baklami na Čebine, kjer je bila aprila 1937 ustanovljena Komunistična partija Slovenije, levičarsko ideologijo razume skozi prizmo zgodovinsko povsem kompromitiranega komunizma, medtem ko Kordiš igra na čustva delavstva, ekosocializma, mirovništva in antikapitalizma.

Zaradi tega se zdi modernejši, pristnejši, iskrenejši in predvsem neprimerno manj obremenjen z zgodovino kot Asta Vrečko ali odpadnik Matej Tašner Vatovec, ki ga je Matjaž Han ob sprejemu v SD »krstil« z besedami, da gre za »velikega komunista«.

Levici grozi izgon iz raja

Vseeno pa Miha Kordiš ne glede na dobre, všečne medijske nastope, ki potrjujejo njegovo retorično spretnost, ni več največji problem Levice.

Potem ko je stranka v zadnjem desetletju na tak ali drugačen način izgubila nekaj poslancev (Matjaž Hanžek, Violeta Tomić, Franc Trček, Željko Cigler in omenjeni Kordiš), je za svečko na torti njene sedmine poskrbel dolgoletni vodja poslanske skupine Levice Matej Tašner Vatovec.

bobo

Na dan, ko je predsednica republike Nataša Pirc Musar razpisala volitve v državni zbor, je »največji intelektualec med poslanci« zjutraj telefoniral Asti Vrečko in ji povsem nepripravljeni – menda je bila povsem osupla – mirno razložil, da je konec njihovega sodelovanja, da odhaja k Socialnim demokratom.

Luka Mesec, zanimivo, se prve dni sploh ni pojavljal, pravzaprav ga ni bilo slišati nikjer, Asta Vrečko pa na drugi strani ni skrivala jeze in osebne prizadetosti, kar je potrdila z besedami, da gre v primeru Mateja Tašnerja Vatovca (in njegove soproge Maje) za izdajo »zaradi osebnih koristi in interesov«.

Asta Vrečko, pred katero je 70 napornih dni predvolilne kampanje, s temi besedami v ničemer ni zgrešila bistva. Lahko bi dodala kvečjemu zahtevo, naj bo Matej Tašner Vatovec, ki se ima za intelektualca, toliko pošten in vrne poslanski mandat.

Toda podobno zahtevo, če smo korektni, bi lahko naslovili še na nekaj poslancev, ki so v tem sklicu zamenjali stranke oziroma poslansko skupino: Mojco Pašek Šetinc, Dejana Kaloha, Anžeta Logarja, Evo Irgl, Miho Kordiša in Tineta Novaka. V tem mandatu je kar osem odstotkov poslancev zamenjalo stranke.

Prvi medijski odzivi na pretres v Levici dajejo prav Asti Vrečko in so glede prestopa Tašnerja Vatovca negativni. Ključno je seveda vprašanje, kako bo to dejanje vplivalo na javnomnenjske ankete, ki Levici v zadnjem času niso naklonjene, saj ji praviloma namenjajo precej manj kot štiri odstotke, kar v stranki povečuje tesnobo in napetost.

Media speed

Prvič po letu 2014, ko je Levica postala parlamentarna stranka, ji grozi realna nevarnost, da ostane pred vrati parlamenta. Tam sicer nikoli ni bila posebej številna, vendar je imela praviloma glasne in aktivne poslance.

Leta 2014 jo je zastopalo šest, na naslednjih volitvah (2018), ko je vlado prevzel Marjan Šarec in ji je uspel veliki met, pa kar devet poslancev. Na zadnjih volitvah, na katerih je slavil Robert Golob, se je komaj uvrstila v parlament, vendar je vseeno osvojila pet mandatov.

Toda tokrat ji kaže precej slabše. Glede na njeno ohlapno strankarsko strukturo in tradicionalno nizko stopnjo samodiscipline in lojalnosti med volivci bi izpad Levice iz parlamenta skoraj zagotovo pripeljal do njenega razpada oziroma konca.

To pač ni Nova Slovenija, ki je na volitvah 2008 prejela le 3,4 odstotka glasov in izpadla iz državnega zbora, vendar je zaradi krščanske vztrajnosti in marljivosti preživela tri leta »na ulici« in se potem na predčasnih volitvah 2011 vrnila v parlament. Sicer komaj, vendar ji je uspelo. Slovenski ljudski stranki, denimo, ni in je že od leta 2014 neparlamentarna stranka, kar je le drug izraz za umiranje na obroke.

Kdo bi bil lahko naslednji

Če torej prihodnost stranke Levica ocenjujemo na podlagi primerljivih primerov iz preteklosti, ko so stranke za las zgrešile uvrstitev v parlament – prag formalno resda znaša štiri odstotke, vendar je zaradi zapletenega dvostopenjskega proporcionalnega sistema (t. i. Harejev količnik in d’Hondtova metoda) lahko tudi malce višji ali nižji –, je razumljivo, da so se ji možnosti precej zmanjšale po odhodu Mateja Tašnerja Vatovca, ki je bil dolga leta ne le vodja njenih poslancev, ampak ob Luki Mescu praktično tudi drugi (moški) obraz stranke.

Tisti, ki so Levico zaradi občasnih skrajno levičarskih izpadov sarkastično poimenovali »Stranka podalpskih Kmerov«, bi rekli, da je bil Tašner Vatovec v bistvu »brat številka 2«, kar je aluzija na kamboškega Pol Pota in njegovo kamarilo.

Po obračunu s Kordišem, ki je šel na svoje in zdaj s svojimi socialisti resno konkurira Levici, je bil sicer Tašner Vatovec pričakovano preračunljiv in se je raje »prodal« konkurenčni, čeprav manj levi stranki Socialnih demokratov, saj naj bi si s tem zagotovil izvolitev v parlament na prihajajočih volitvah.

Sploh če bo kandidiral v Kopru (volilna enota Postojna), kjer je ob Alanu Medvešu tudi mestni svetnik in kjer je bila doslej Levica relativno močna.

Kaj bo ta prestop, ki ga je Matjaž Han, predsednik SD, že pred dnevi nekoliko konspirativno napovedal kot prestop leta, pomenil za lokalno Levico v Kopru, bo jasno kmalu. Kot tudi odgovor na vprašanje, kako je z lojalnostjo Alena Medveša, sekretarja poslanske skupine Levice v državnem zboru, ki velja za najmanj toliko pragmatičnega kot Matej Tašner Vatovec.

Jure Klobčar

Pravzaprav je odhod Mateja Tašnerja Vatovca prišel ob najbolj neugodnem času za Levico. Stranka je namreč v tem mandatu ostala že brez 40 odstotkov poslanske skupine, kajti potem ko sta odšla Kordiš in Tašner Vatovec, so v njej le še Milan Jakopovič, Tatjana Greif in Nataša Sukić, ki jo je dejanje dovčerajšnjega strankarskega tovariša povsem dotolklo.

Morda bosta nekdanji aktivistki za pravice lezbijk, Greif in Sukić, ki sta konec osemdesetih pomembno prispevali k demokratizaciji slovenske družbe in politike, na koncu prišli do grenkega spoznanja, da je politika res sinonim za najstarejšo obrt?

Vroče na Obali

Meira Hot, dosedanja primadona socialne demokracije na Obali, nad prihodom Tašnerja Vatovca ni navdušena, čeprav je javno zatrdila, da v vodstvu stranke še vedno vlada zaupanje. V resnici ga ni več prav veliko, sploh potem ko so tako hitro in brezčutno odrezali Janija Prednika, ki je sicer veljal za zaveznika Meire Hot.

Kako točno mislijo v SD rešiti neizogibno rivalstvo med bivšo piransko podžupanjo, ki nosi priimek razvpite družine Hot, in novopečenim socialnim demokratom Matejem Tašnerjem Vatovcem, bo vsekakor zanimivo.

Glede na predvolilne napovedi in ankete namreč SD nikakor ne more računati na dva poslanska mandata v volilni enoti, ki vključuje Obalo, kar pomeni, da si bosta Meira Hot in Tašner Vatovec neposredno konkurirala.

V Levici, ki se rada deklarira kot najbolj leva politična sila v Sloveniji, nimajo veliko časa za eksperimentiranje. Ko je 1. marca 2014 nastala njena predhodnica, koalicija Združena levica, so se vanjo vključile tri stranke: Iniciativa za demokratični socializem (IDS), Stranka za trajnostni razvoj Slovenije (TRS) in Demokratična stranka dela (DSD).

Sašo Švigelj

Poleg njih so bodočo Levico podprla še mnoga civilnodružbena gibanja in levičarski aktivisti, za katere je stranka finančno poskrbela v mandatu vlade Roberta Goloba. Vendar ne za vse. In ti so zdaj med potencialnimi podporniki Mihe Kordiša, kar pomeni, da Levica nanje ne more več računati.

Ostaja ji načeloma solidna podpora v Ljubljani (volilna enota Ljubljana Center in Ljubljana Bežigrad), ki je stranko doslej reševala. Toda ključna je bila tudi volilna enota Postojna, pod katero spada Koper … tam pa je kraljeval »izdajalec« Matej Tašner Vatovec. To dejstvo je dodatno okrepilo strahove, da Levica na marčevskih volitvah enostavno ne bo mogla doseči štirih odstotkov.

Nekaj upanja so v stranki polagali tudi v de facto spojitev z ekološko-zeleno stranko Vesna (temu so sicer uradno rekli predvolilno zavezništvo). Ta je šla v projekt poroke z Levico tudi zaradi razočaranja nad »izdajstvom« Vladimirja Prebiliča, ki je bil za evropskega poslanca izvoljen kot nosilec Vesnine liste.

Pričakovanja glede pozitivnih posledic koalicije med Levico in Vesno so bila precejšnja, toda hitro se je pokazalo, da temeljne matematične zakonitosti ne delujejo nujno tudi v politiki.

Primož Lavre

Javnomnenjska podpora Levici, okrepljeni z Vesno, se skoraj ni spremenila. Morda je težava v tem, da je Levica prvenstveno ideološka politična stranka, medtem ko je Vesna vseeno bolj ekološko gibanje brez izrazite politične agende.

Pričakovanja, da bo Levica s pomočjo Vesne dovolj povečala svoj doseg, da vstop v parlament ne bo več pod vprašajem, so bila torej preveč optimistična, predvsem pa nerealna. Danes je Levica, oslabljena zaradi notranjih pretresov, izstopov in izdajstev, na dobri poti, da 22. marca izgubi parlamentarni status. Pravzaprav jo pred izpadom lahko reši samo še čudež.

To pa je že metafizična dimenzija, ki predpostavlja obstoj višje sile. Kar je za ateiste, tradicionalno nastrojene proti Bogu, nekaj nepredstavljivega. A kot pravi ljudska modrost – v sili še hudič muhe žre.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter