Predlogi Levice padajo kot domine, nenazadnje tudi zato, ker niso dovolj stvarni, podprti z izračuni. Ker bi zaradi sodelovanja s koalicijo ne bili radi na volitvah ob zagotovljeni delež jedrnih volivcev, so v Levici vse bolj živčni, radikalni in ideološki. Odmaknili so se od vlade, kar pa te niti ne moti, saj si lahko podporo v parlamentu zagotovi tudi drugje. 

Ministri, ki niso bili zamenjani, so se v tem letu utekli, pripravili nekaj rešitev oziroma ukrepov, ki temeljijo predvsem na tem, kar pripravi sicer že po naravi konservativni državni aparat (seveda ga tudi spodbudijo), ne morejo pa svojih ambicij dvigniti na raven pričakovanj pravljične Levice. Povsem pričakovano zato prihaja do trenj, povrh znajo biti njeni predstavniki ne le agresivni, ampak tudi nesramni do samih ministrov. Vse to se počasi nabira in pušča posledice; medosebni odnosi pa so tudi v politiki pogoj dobrega sodelovanja.

Vlada ne more ambicij dvigniti na raven pričakovanj pravljične Levice 

Poveden je komentar predsednika vlade Marjana Šarca o koncu razmerja do Levice: to je konec začetka, je zapisal. Z drugimi besedami, Levica je bila v prvem letu potrebna za izvolitev vlade, da bi se že v prvih mesecih ne naslanjala na SNS. Uvodni levopopulistični val je vsem ustrezal, Šarec je nabiral politične točke zaradi potez, ki ji je vlekel skupaj z Levico. Zdaj prihaja do razhajanj, ker vlada oziroma koalicija ne potrebuje več toliko njihovih glasov in ne pristaja na tako pravljične zahteve. Levica gre na vse ali nič, kompromisi oziroma majhni koraki niso mogoči. Ker se svet ne vrti (več) po njihovo, so postali agresivni, vladi pripisujejo neoliberalno, desničarsko nadaljevanje smeri politike prejšnjih vlad. 

Primož Lavre