Kučanovi vampirji iz ljubljanskega podzemlja

Že doslej so bili posamezni izleti – še bolje izpadi – upokojenega predsednika Milana Kučana v aktualno, celo dnevno politiko na meji razumnega, tudi dostojnega. Zdaj je v strahovitem krču pred morebitnim povratkom Janeza Janše na čelo vlade oziroma nove koalicije stopil popolnoma iz murgelske sence, v kateri se je skrival doslej! Za zagrebški tednik Globus je tako v njegovi današnji izdaji končno priznal to, kar vsi že dolgo vemo - da se je na politični parket vrnil, ker z njega preprosto nikdar ni izginil. V tej luči zgodbe o »senci iz Murgel«, ki jo zagrebški Globus imenuje siva eminenca, dobivajo značaj prvovrstne politične kriminalke. Zdaj se tudi Kučanovi demantiji o avtorstvu velikega poka (afere patria ped prejšnjimi volitvami) berejo kot norčevanje iz javnosti in mimikrija.

Omenjeni intervju  Milana Kučana dokončno razgalja kot človeka brez kančka vrednostnega sistema, ki ga je znal tako sladkobesedno razlagati svojim ovčicam! Kučan izgovori »zgodovinske besede« laži, ko pravi, da je Zoran Janković edini, ki nas lahko reši iz krize, za katero je kriv povampirjeni kapitalizem. Kučan seveda ve in tudi mirno prizna, da je Janković kapitalist in ga pri tem prav nič ne moti, da ni jasno, kako bo »povampirjeni kapitalist«, ki je 77. na slovenski lestvici milijonarjev, reševal povampirjeni kapitalizem. Rešitev te zagonetke naj bi bila v tem, da pač po Kučanu potrebujemo vlado, ki bo brez ideoloških predsodkov državo vodila iz krize. To je seveda velika prevara: Janković prvič ni brez ideoloških predsodkov, kar dokazuje s svojim borčevskim turizmom, kot se imenujejo njegovi pohodi na partizanske proslave; kar ni nič narobe, če bi se kdaj bil na primer že poklonil žrtvam komunističnega masakra v Barbara rovu v Hudi jami!  In drugič, Jankovićeva ideologija je seveda kapital, denar, mešetarjenje, trgovanje – vse, kar je lahko delal v Mercatorju in zdaj počenja po Ljubljani, državo pa bi s takšnim poslovanjem pripeljal daleč preko grškega in italijanskega scenarija. Janković je rdeči ideolog in levi kapitalist do meje svojega premoženja in transakcijskega računa, kar ni nič slabega, je pa to za upravljanje države katastrofalno.

Največja nesramnost, ki jo v tem intervjuju – in ne prvič javno – izreče Kučan pa je, da je Janković kapitalist s socialnim čutom. In mu tega očitno ni treba z ničemer argumentirati in dokazovati. Ker tudi ne bi šlo. Janković ni pokazal še nobenega socialnega čuta, nasprotno,  gradnjo njegove stožiške športne dvorane je spremljala vrsta »socialno čutečih« akcij proti gradbenim delavcev, v glavnem iz Bosne, ki od izvajalcev del niso prejeli svojega zasluženega plačila. Kakšno bi lahko rekli tudi o pogojih, v katerih je potekala ta gradnja v sužnjelasatniškem stilu.  V glavnem, bilo je vse drugo, samo socialnega čuta ne, ker je bil objekt pomembnejši od človeka. Kučan bi se zaradi takšne oznake Jankovića moral pogrezniti v zemljo od sramu, a za »našo stvar«, torej za zmago tistega, ki ga je za dediča nove oblasti v Sloveniji določil očitno zelo živahni Kučanov klan plus Forum 21 – za našo stvar torej je dovoljeno vse: si izmišljati, pleteničiti, razprodajati prave vrednote in moralo in počenjati še kopico drugih za predčasne volitve 2011 potrebnih »velikih pokov«.

Potem Kučan doda še eno marketinško oznako svojega ljubljenca Jankovića: da je on tisti kapitalist, ki dobro pozna pravila obnašanja in odgovornosti kot jih predvideva kapitalizem, h kateremu smo težili. Oprostite, tovariš Milan Kučan, kaj se samo meni in tisočim drugim zdi, da je Janković župan živi dokaz kapitalizma, h kateremu pa res nismo težili? Kapitalista, ki svoje županske uspehe prodaja na ramenih davkoplačevalcev in velikih dolgov in ki z diktaturo svoje mestne liste dokazuje, da je demokracija on sam in nič več.

Nujno je seveda tudi bilo, da je Kučan celo v tujem tedniku napadel Janeza Janšo, kot da mu ta kaj hoče oziroma, kot da ga ne pusti pri miru, da bi v svoji hišici užival priviligirano pokojnino in dosmrtni parkirni prostor pri predsedniški palači! Janšo spet obtožuje, da je Pahorjevi vladi metal polena pod noge, kar je mimogrede neresnica, saj je polena metal samo neumnostim koalicije KGB, njihovim zakonskim amaterizmom in podobnemu. Kar pomeni, da si je Kučanova koalicija iz dneva v dan mandata kar sama sebi metala polena pod noge, tovariš Kučan!

 Sicer pa, tovariš Milan Kučan je po sestopu z oblasti leta 1990 očitno od demokracije vzel samo prvi razred – se pravi, razume, kaj je oblastna stran, kaj je opozicija, pa mu je mentalno popolnoma tuje. Če mu ne bi bilo – in verjamem, da je v to celo prepričan – potem ne bi govoril neumnosti kot so, da je opozicija kriva za ekonomske in socialne razmere v državi. Pa saj je vsakemu slepcu jasno, da je imela večino v parlamentu njegova koalicija KGB, ki jo je leta 2008 pospremil na oblast s svojim velikodušnim žegnom. Da je torej Janša tisti, pravi Kučan dalje, ki je pojem referenduma izkoristil za blokado države. In se dvakrat bivši predsednik države že kakšnih desetič norčuje iz našega spomina, ki pravi, da so z referendumi reformske zakone blokirali socialni partnerji (sindikati) in ne opozicija.

Edino s čimer se je mogoče strinjati, je Kučanova trditev, da ne le Slovenija, ampak cel svet potrebuje popolnoma novo razvojno paradigmo! Da, ampak brez politikantskega botrstva Kučana samega. Če ne, se nam še slabše piše. Kajti, najslabše, kar se nam v teh časih lahko zgodi, je zagotovo Janković na oblasti s kakšnim izdajalskim satelitom.

In za konec,  novinar Globusa v uvodu zapiše globoko zgodovinsko laž, da je namreč Milan Kučan oče moderne slovenske države. Kučan pa je še edini od komunističnih lastnikov republik v bivši SFRJ, ki še danes in tako kot že štiri desetletja drži Slovenijo in zdaj slovensko državo v krempljih povampirjenega boljševizma. To je tisto, kar nas v resnici vleče naprej v preteklost!