Kučan je bil prejšnji teden javno izredno aktiven, zato smo lahko nadvse zaskrbljeni, kaj bo spet zakuhal na škodo vseh državljanov. Vse, za kar se Kučan zavzema, je namreč treba razumeti obrnjeno na glavo. Zato smo se lahko spet prijeli za denarnico, ko je na vprašanje o aktualni privatizaciji še naprej zastopal bankrotirani nacionalni interes. Ob njegovem navijanju za skrajno levico v Združeni levici (ZL) in SD nas je zaskrbelo za demokracijo v Sloveniji. Njegova udeležba na dogodkih je prav tako vzbujala skrbi: od podelitve naslova Slovenka leta 2014, proslavljanja Miloševićeve brce slovenskim komunistom pred 25 leti, ko se je Sonja Lokar zjokala nad koncem jugototalitarizma, do druženja s »starimi silami« na pogovoru Cirila Ribičiča in Mirana Potrča na Škrabčevi domačiji.
Ker se čas za Kučana vedno bolj vrti nazaj, smo se lahko najbolj ustrašili za prihodnost človekovih pravic in svoboščin pri nas, ko je v imenu svojega Foruma 21 prejšnji teden organiziral še pogovor o človekovih pravicah z varuhi človekovih pravic. Na pogovoru so med drugim sodelovali Zdenka Čebašek Travnik, Matjaž Hanžek in Ljubo Bavcon, ki so se »proslavili« s spornimi izjavami, za katere se niso nikoli zagovarjali ali se zanje javno opravičili. Samo še ženskomrzni Steinbuch in predstavniki propadajočih Financ bi se jim morali pridružiti, da bi skupaj potrdili, kdo ima lahko človekove pravice in kdo ne.
Ker imamo v Sloveniji narobe svet, lahko Kučan s somišljeniki še naprej pridiga o človekovih pravicah. Če mu kdo stopi na žulj, povsem pobesni in odvrže svojo pravičniško masko. Tako je lani zagrešil ženskomrzni izpad v bližini ustavnega sodišča, kjer je ženskam odrekel človekovo pravico do dela. Novinarko, ki ga je spraševala o aktualnem političnem dogajanju, je diskriminatorno zavrnil: »Niste še poročeni? Ne? S tem se ukvarjajte.« V Sloveniji, kjer so dominantni mediji pretežno pod taktirko urednic, je Kučanova izjava ostala brez kakršnegakoli odmeva ali ogorčene kritike. Prav nasprotno: Kučan se je minuli teden spet udeležil podelitve Slovenka leta 2014 in bil v soju medijskih žarometov lažno prikazan kot veliki borec za temeljne pravice žensk.
Zato nas ne preseneča, da je Zdenka Čebašek Travnik na Forumovem posvetu igrala veliko borko za človekove pravice, vendar ni pojasnila, zakaj je šla čez rob z izjavo, s katero je »požegnala« teptanje temeljne človekove pravice, to je nedotakljivosti človekovega življenja. Ko so jo po spornem grafitu »Ubi Janšu« leta 2012 vprašali za komentar, grafita ni obsodila, temveč je dala škandalozno izjavo: »Pri sovražnem govoru družbeno močnejši odvzema dostojanstvo šibkejšemu. Osebe na javnih funkcijah pa ne sodijo med družbeno šibkejše.« S to izjavo je Čebašek Travnikova dala zeleno luč, da lahko vsi, ki niso na javnih funkcijah, pozivajo k nasilju in celo k umoru, to je atentatu na osebe na javnih funkcijah, z izgovorom, da gre za napad družbeno šibkejših na družbeno močnejše.
Da imajo lahko pravice in svoboščine le ideološko ustrezni posamezniki, je potrdil tudi nekdanji varuh in današnji poslanec ZL, Matjaž Hanžek, ki se je prav tako udeležil Forumovega pogovora. Lani je Hanžek celo pozval h kršenju ustave: »Ni sramota sprejeti neko neustavno odločitev v primeru zelo različnih pravnih mnenj.« Ni presenetljivo, da se je kakor pri Čebašek Travnikovi njegova izjava prav tako navezovala na problematiko Janševih človekovih pravic in svoboščin. Ko gre za pravice in svoboščine tistih, ki so Hanžku politično bolj pri srcu, ne pozna milosti ali prizanesljivosti.
Med najspornejšimi udeleženci tega Forumovega pogovora je bil zagotovo Ljubo Bavcon. Na pogovoru je izrazil zaskrbljenost nad posledicami napada na pariški satirični tednik Charlie Hebdo, zlasti na področju represije, pooblastil obveščevalnih služb in kazenskega prava. Niti najmanj pa ni bil zaskrbljen nad lastnimi zapisi iz bivšega totalitarnega režima, v katerem je kot profesor prava dal institucionalno-pravni okvir za kratenje temeljnih človekovih pravic in svoboščin z zapisom: »Kazensko pravo je najprej sredstvo za obvarovanje obstoječe družbene ureditve /.../ V tem smislu je kazensko pravo sredstvo za ʻzatiranje in za sistematičen boj proti določenemu delu prebivalstvaʼ (Lenin), torej za boj proti razredu, ki se zaradi svojih drugačnih pogledov upira celovitosti obstoječe družbene ureditve ali njenim sestavnim delom.« Po Bavconu je moralo biti kazensko pravo v službi totalitarnega režima, v katerem so ideološkim nasprotnikom sistematično teptali človekove pravice. Bavcon se za svoje izjave nikoli ni opravičil. Zakaj pa bi se, saj mu je Kučan leta 1993 v posmeh vsem svobodomiselnim ljudem podelil zlati častni znak svobode Republike Slovenije, in to prav za človekove pravice in svoboščine!
Ker 25 let po padcu komunizma dominantni mediji še naprej enoumno podpirajo zadnjega šefa slovenske partije, lahko Kučan in druščina »starih sil« tudi danes igrajo glavne frajerje in »skrbijo« za človekove pravice in svoboščine, čeprav so že v totalitarni Jugoslaviji skrbeli, da so bile te pravice teptane ideološkim nasprotnikom. Ne preseneča nas torej, da smo bili minuli teden priče še eni groteski slovenskega političnega vsakdana – na Forumu 21 o človekovih pravicah so razpravljali ljudje, ki so pozivali h politični zlorabi kazenskega prava, kršenju ustave, ni pa jim sveta niti temeljna ustavna pravica nedotakljivosti človekovega življenja.