Pri 150 tisoč brezposelnih je nesmiselno in krivično starejšim delavcem odmikati upokojitev in jih siliti v brezposelnost, opozarja Marko Štrovs. Po njegovem mnenju decembra sprejeti novi pokojninski zakon ni dovolj primeren za različne skupine zavarovancev in upokojencev. Predstavi mnoge primere, v katerih zakon enako obravnava neenake situacije na škodo že tako socialno ogroženih delov prebivalstva. Pravi, da se finančna vzdržnost pokojninskega sistema zagotavlja z dohodki, ki jih ustvarja aktivni del prebivalstva, Slovenija pa ima trenutno rezervno armado 150 tisoč ljudi v delovni starosti, ki nimajo zaposlitve. Na ministrstvu za delo sicer Štrovs trenutno vodi sektor za vojna grobišča, vendar mu grozi izredna odpoved zaposlitve, v intervjuju pa pojasnjuje zakaj.
Zaradi napovedanega referenduma za zdaj še ni jasno, ali bo decembra sprejeta pokojninska reforma tudi uveljavljena. Ste vi za tako reformo ali proti njej, kot jo je sprejel parlament?
Osebno sem gotovo za zdaj veljavni zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1), ker ga imam za svojega. Pri ustvarjanju tega »starega« zakon sem sodeloval, se udeleževal številnih razprav pred njegovim sprejetjem leta 1999.
Toda glede na demografske tokove, povečevanja števila upokojencev, zniževanje razmerja med številom zavarovancev in številom upokojencev, je jasno, da so spremembe v pokojninskem sistemu nujne. So spremembe, kot so določene v sprejetem novem pokojninskem zakonu, ustrezne?
Na tak način ne bom stvari komentiral, za zdaj sem še uslužbenec ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Lahko vam povem na splošno, kakšen je bil cilj zdaj veljavnega zakona. Tedaj smo si zelo prizadevali, da bi ljudi zlepa pripravili do čim kasnejše upokojitve, to smo skušali doseči predvsem z nagradami za odlaganje upokojitve. Šlo je za bonuse za upokojitev, ki so se v praksi zelo dobro izkazali, dejanska povprečna upokojitvena starost se je v zadnjih desetih letih bistveno zvišala.
Da, pri ženskah za dve leti in štiri mesece, na 58 let in 5 mesecev, toda pri moških le za 10 mesecev, na 61 let in deset mesecev.
Seveda, lani so začeli moški ob napovedani reformi bežati v pokoj, pred tem pa je bil tudi pri njih dober tok. Pred zdaj veljavnim pokojninskim zakonom iz leta 1999 smo napisali belo knjigo o pokojninskem sistemu, nekaj let smo o potrebnih spremembah razpravljali s sindikati, delodajalci. Imeli smo stotine različnih sestankov, dogovarjanj. Hoteli smo dejansko upokojitveno starost prilagoditi podaljšani življenjski dobi, toda ne na silo. Ne tako, da bi kaznovali tiste, ki ne morejo več delati, ker so invalidi, dolgotrajno brezposelni, ker so izgubili zaposlitev zaradi stečaja … V teh primerih zavarovanci niso bili kaznovani ob predčasni upokojitvi, po novem zakonu pa se tudi njih kaznuje z odbitki pri predčasni upokojitvi.
Mar pri zdaj veljavnem zakonu ni odbitkov za predčasno upokojitev?
So, in to kar občutni, toda ne za tiste zavarovance, ki so šli v pokoj predčasno, ker so brezposelnim ali so izgubili zaposlitev zaradi stečaja, ali če gre za invalide druge ali tretje kategorije. Ker sem se desetletja ukvarjal s pokojninskim sistemom, vem, da starostna upokojitev temelji na domnevi, da človek pri določeni starosti ni več sposoben delati. Če je ta ta izpolnjena, ker je tako ugotovila invalidska komisija ali ker delavca zaradi starosti noče nihče več zaposliti, ga ne moreš kaznovati, če se predčasno upokoji.
Upokojitvena starost naj bi se po novem zakonu za moške in ženske izenačila pri 65 letih, za predčasno upokojitev pri 60 letih. Se vam zdijo te številke previsoke?
Ne, splošno stremljenje k zvišanju dejanske upokojitvene starost obstaja že ves čas. Verjetno si veliko ljudi želi, da bi bili do 65. leta zdravi in sposobni za delo. Želijo si tudi delodajalce, pri katerih bi imeli dostojno in dobro plačano delo do visoke starosti. Toda v življenju včasih ni tako, kot si želimo, zato je treba imeti poleg splošnega cilja tudi rezervne variante za socialno varnost.
Gre torej za to, koliko je zakon primeren za različne skupine ljudi?
Prav pri upokojevanju so različne skupine ljudi v bistveno različnih situacijah. Na primer, sodnik se trudi delati tja proti sedemdesetemu letu, stari so profesorji na univerzah, poslanci … Toda delavka za tekočim trakom v tovarni komaj čaka, da bi šla v pokoj, saj enostavno ne zmore več. Neka prokrustova postelja, na kateri bi enako obravnavali neenake situacije, ni primerna, imeti moramo čim več možnosti, da se upoštevajo različne okoliščine. Sedaj veljavni zakon se je morda prav zato obnesel, ker upošteva številne posebne situacije. Ker enako obravnava enako, neenako pa neenako.
VEČ V TISKANI IZDAJI