Po besedah Krkoviča je Slovenija v času osamosvajanja potrebovala neko realno silo, ki bi se lahko uprla JLA, če bi tako narekovale razmere. "Če takšne sile ne bi imela, Slovenija JLA ne bi mogla preprečiti njenih namer," je dejal. Ob tem je ocenil, da takratna mednarodna skupnost osamosvajanju ni bila naklonjena in da je bila Slovenija v svojih namerah praktično sama.
Da je bila JLA Slovenijo v Jugoslaviji pripravljena obdržati tudi z agresijo, je Krkovič spoznal potem, ko je JLA 15. maja 1990 zahtevala, da ji Teritorialna obramba (TO) preda orožje. "Takšna zahteva je pomenila prvo napoved agresije JLA na Slovenije," je dejal.
Dva dni po omenjenem ukazu je sicer kot načelnik oddelka za Ljudsko obrambo občine Kočevje videl, kako so vojaki JLA iz občinskega štaba TO v Kočevju odvažali orožje. Odpravil se je v Ljubljano, kjer je novoimenovani Demosovi vladi podal pobudo za ustanovitev MSNZ. Vlada je pobudi sledila, sam pa je postal poveljnik MSNZ.
MSNZ je bila po besedah Krkoviča prva realna oborožena sila novonastajajoče države, ki je jeseni 1990 postala del TO, in sicer po tistem, ko je TO prešla pod poveljstvo Slovenije. Tudi zato je Krkovič prepričan, da bi bilo treba kot dan Slovenske vojske praznovati 17. maj, ko je bila dana pobuda za ustanovitev MSNZ, in ne 15. maj 1991, ko je Slovenija začela usposabljati svoje prve vojaške nabornike.
Pod okriljem TO, ki se je v Slovensko vojsko (SV) preimenovala 20. decembra 1994, se je namreč 15. maja 1991 v učnih centrih na Igu pri Ljubljani in v Pekrah pri Mariboru začelo prvo usposabljanje 300 vojaških obveznikov, ki so kot prvi vojaki v slovenski državi prisegli 2. junija. 15. maj Slovenska vojska danes tudi obeležuje kot svoj dan.