Danes je ta predstava skoraj nostalgična – krizni svet si ne vzame dopusta.

Medtem ko se Evropa duši v novem vročinskem valu, gasilci že tedne bijejo bitko s požari, ki od Portugalske in Španije do Grčije ter Balkana postajajo skoraj običajen del poletja. Tudi Slovenija je znova med državami, kjer prebivalci spremljajo opozorila zaradi visokih temperatur, suše in povečane požarne ogroženosti.

Rekordne temperature niso več izjema, ampak pričakovan naslov vremenske napovedi. Besedna zveza »ekstremni vremenski pojav« je izgubila svojo izrednost. Če se nekaj ponavlja vsako leto, to družba začne sprejemati kot normalno. Prav v tem pa se skriva največja nevarnost podnebne krize – ne le v stopinjah Celzija, ampak v stopnji naše otopelosti, saj so navsezadnje tudi Slovenci precej stoično in kot nekaj samoumevnega sprejeli celo obvestila o omejitvah uporabe pitne vode.

Največja nevarnost podnebne krize ni le v stopinjah Celzija, temveč v stopnji naše otopelosti.

Podobno velja za vojne. V Ukrajini se spopadi nadaljujejo že peto leto, kljub občasnim diplomatskim pobudam pa ruski napadi še naprej terjajo civilne žrtve. Na Bližnjem vzhodu ostajajo razmere krhke, humanitarna katastrofa v Gazi pa še vedno pretresa mednarodno javnost.

Ob tem Evropa spremlja tudi nove varnostne napetosti, migracijske pritiske in opozorila pred hibridnimi grožnjami. Vsaka nova eskalacija za nekaj ur zasede naslovnice, nato jo izrine naslednja. Algoritem vedno potrebuje novo krizo. Človeška pozornost pa je omejena.

Živimo v času, ko se katastrofe ne seštevajo več, ampak tekmujejo med seboj. Če nekje divjajo požari, drugje padajo bombe. Če se en dan pogovarjamo o rekordni vročini, naslednji dan spremljamo nove gospodarske napetosti, migracijske krize ali varnostna opozorila. Svet ni postal le bolj nepredvidljiv – postal je neprekinjen tok izrednih razmer.

Največja sprememba zato morda ni v številu kriz, temveč v našem odnosu do njih. Naučili smo se živeti z mislijo, da bo poletje prineslo požare, da bodo vojne trajale dlje, kot smo si predstavljali, in da bo naslednja izredna novica prišla prej, kot bomo zmogli predelati prejšnjo.

Poletje bi moralo biti čas oddiha. Danes je postalo le letni čas, v katerem krize zamenjajo kuliso. Morje ostaja modro, plaže polne, telefoni pa še naprej utripajo z opozorili o novih požarih, novih napadih, novih migrantskih krizah in novih temperaturnih rekordih. Največja tragedija našega časa ni, da kriz ne moremo več preprečiti, temveč to, da nas vse redkeje zares pretresejo.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.