Kresalova in Golobič, vse najslabše

Leta 2010 smo bili priča razburljivemu klanju na levici. Koalicijski »prijatelji« so nenehno brusili nože in jih bolj ali manj spretno vihteli drug proti drugemu. Sreča v ringu se je obračala: odpisani so se zmagoslavno vrnili (Erjavec), nekateri so sprejemali udarce od vseh strani, a se oblasti oklepali kot pijanec plota (Pahor), samorazglašeni zmagovalci so se spremenili v politična trupla (Kresalova, Golobič), klanju pa so se pridružili novi krvniki (Darja Radić).

Dogajanje so popestrili izdajalci in prilizovalci v službi antidemokratov in amoralnih moralistov, predvsem Milana Kučana in njegovega Zorana Jankovića. Svojega lončka ni pozabil pristaviti niti predsednik Danilo Türk pod šifro pozitivno poročanje = »resno« novinarstvo = laganje. Pri vsem tem laganju in medsebojnem klanju so vladajoči spregledali, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo in da se mu morajo pokoravati, ko vladajo. Namesto tega imamo občutek, da živimo v povsem zlagani državi in da nam vladata dve politični trupli, Gregor Golobič in Katarina Kresal, ki kraljujeta na dnu lestvic priljubljenosti in se ošabno predstavljata kot rešitelja Slovenije.

Velelažnivec Gregor Golobič in negativka desetletja Katarina Kresal sta kovala in še naprej kujeta politično strategijo na diskreditiranju vseh, tudi domnevnih prijateljev in zaveznikov. Razglašata se za velesposobna, najpravičnejša, najbolj prefinjena in prijatelja javnega interesa, dejansko pa sta sovražnika resnice, svobode, ljudstva in vseh, ki se postavijo po robu uresničevanju njunih interesov. Kot politični trupli danes bolj kot prej ogrožata svobodo govora in medijev. Medije krivita za svoj propad, zato novinarje zastrašujeta s tožbami (Kresalova po partnerju Senici). Pri pregonu resnice izkoriščata udomačene zveri. V mislih imam številne prilizovalce, samooklicane strokovnjake, »resne« novinarje in »branilce« svobode, ki še naprej zagovarjajo Golobiča in Kresalovo ter se na vse kriplje borijo proti svobodi in demokraciji. Njihova glavna metoda v odnosu do oblastnikov ni nevromarketing (»zlezli vam bomo v možgane«), ampak proktomarketing (»zlezli vam bomo v rit«), po vseh drugih pa zlivajo gnojnico v upanju, da bodo za to dobili podporo iz proračuna.

»Kolateralna škoda« podpore obeh političnih trupel, predvsem Golobiča, je propadanje medijev, ki ju goreče branijo, s tem pa vedno znova žalijo svoje bralce. Mislim predvsem na Delo, Dnevnik in Večer, ki jim po podatkih naklada pada kot kamen. Odločiti se bodo morali, ali bodo nadaljevali »resno« novinarstvo in proktomarketing ali pa bodo končno začeli lesti v rit tistemu, ki jih kupuje – bralcem.

Popolni polom Katarine Kresal je zelo razveselil ljudstvo. Tako ceni se. Tako drage, a prav kriminalno grde obleke nosi (po kriminalno slabem, a dragem okusu jo je prekosila zgolj Simona Dimic). Golobičeva izdajalka Bernarda Jeklin ji je na glavo posadila krono bodoče premierke. Neupravičeno so jo zasipali z nagradami in hvalo ter jo ob številnih aferah razglašali za velesposobno, prefinjeno in kaj je še vseh zlaganih presežnikov. Po mentaliteti spada v čas pred 2. svetovno vojno, zato ni čudno, da se tako rada svaljka po partizanskih procesijah. Čeprav je njena metoda pogorela, še vedno igra vlogo prazne lupine, le da danes javnost to lupino vidi kot polno slabih vsebin. Kljub fejk javnim nastopom in overdozom proktomarketinga. Ljudstvo je noče več, zaradi česar umira tudi njena LDS.

LDS je kljub Katarini Kresal na precej boljšem od Zares, saj bi se lahko rešila že z odhodom Kresalove, za Zares pa ni rešitve. Vse zasluge za neizbežno smrt Zares ima Golobič, ki je izvedel strankocid nad lastno stranko. Ne, Niko Toš, niso krivi mediji, kriv je Golobič. Golobičev virus je okužil celotno stranko, viroznost lahko prepoznamo tudi po zaresovskem bruhanju, ko slišijo Lahovnikovo ime.

Za propad Golobiča je najbolj kriva njegova izjemna perverznost, ki jo prepoznamo iz njegovega ošabnega enačenja s Sokratom, čeprav je ta Golobičevo popolno nasprotje. Kdo pri zdravi pameti bi se drznil enačiti s Sokratom? Nekdo, ki ga ne moti, če se ga imenuje slovenski Stalin? A tisti Stalin, ki je kriv za smrt 50 milijonov ljudi?!?! Torej je Stalin sovjetski Sokrat, Hitler pa nemški? Zgolj v Golobičevem narobe svetu.

Sokrat je simbol pravičnosti brez primere, Golobič pa krivičnosti. Sokrat je zgled radikalne svobode govora, saj je govoril resnico, čeprav bi se bil lahko zlagal in si s tem rešil glavo. Golobič je zgled radikalnega laganja. Ko ga dobijo na laži, se pobesnelo spravi na tistega, ki ga je razkrinkal in ga ozmerja za lažnivca. Zanj velja pravilo: vedno lažem, tudi ko govorim resnico. Golobiču nihče ne more verjeti. Njegova lažnivost je tako ponarodela, da velja: ne bodi kot Golobič, povej po resnici. Golobiča in Sokrata na videz druži le eno: smrt, drugega realna, prvega simbolna, politična.

Politični trupli Kresalova in Golobič kljub negativnosti razveseljujeta, saj njun propad vrača upanje v pravičnost. Kazen po navadi pride pozno ali nikoli, krivičneži vedno zmagujejo. Končno kazen za krivičneža! Občutek o zmagi pravičnosti je kljub temu pirov, saj vztrajata na položaju, vreščita po medijih, Slovenija pa je zaradi mlahavega Pahorja ujetnica njunega zombijevstva. Zato si v karnevalskem veselem decembru, ko je treba še bolj kot sicer govoriti resnico (= biti anti-Golobič), zaželimo, da ob letu osorej v slovenski politiki ne bo več ne Kresalove ne Golobiča.