Kandidat za predsednika vrhovnega sodišča Branko Masleša je bil navdušen nad usmrtitvijo prebežnika, ki so ga ubili na jugoslovansko italijanski meji. Tudi je nasprotoval osamosvojitvi Slovenije in občudoval JLA, se Masleše spominja ustavni sodnik Jan Zobec.
Pravosodni minister Aleš Zalar bo v prihodnjih dneh odločil, ali bo v državni zbor poslal predlog, naj poslanci za predsednika vrhovnega sodišča izvolijo Branka Maslešo. Ta je minuli teden zanikal zelo resne obtožbe, mi pa smo se obrnili na kolega Masleša na koprskem sodišču, na ustavnega sodnika Jana Zobca. Ta je nekaj najtežjih obtožb potrdil. »Če želim biti notranje svoboden, moram o dejstvih, ki jih poznam, spregovoriti,« nam je dejal.
Kandidat za predsednika vrhovnega sodišča Branko Masleša in ustavni sodnik Jan Zobec sta bila v osemdesetih letih in v začetku devetdesetih let sodnika na koprskem temeljnem in nato višjem sodišču. Zobec si je, ko smo ga prosili za pogovor, vzel čas za premislek in nas nato povabil v pisarno na Beethovnovi ulici v Ljubljani. »Res je, sem ustavni sodnik, ki mora gledati na stvari z distance in zadržano. Vendar prav zato, ker sem ustavni sodnik, sem tudi človek, ki je zavezan varovanju človekovih pravic. S njimi živim tudi takrat, ko zaprem vrata svoje pisarne. To je moja usoda,« nam je pojasnil takoj ob prihodu in dodal, da zato ne more biti ravnodušen do pojavov, ki smo jim priča.
»Vem, da bo padlo po meni«
Zobec je bil v dilemi, ali naj odkloni sodelovanje z nami ali pa pojasni dejstva, ki jih pozna iz prve roke. »Najraje o tem ne bi govoril, to mi je v breme. Vem, da bo padlo po meni in da bom nekoga zelo razjezil, a zdi se mi še večje breme živeti z občutkom, da nisem naredil tega, kar bi narekuje vest, zato so stvari šle v napačno smer. Ljudje smo odgovorni ne le za to, kar storimo, temveč tudi za to, če kaj opustimo. Dejstva, o katerih sprašujete, vplivajo na življenje praktično vsakega posameznika v državi, na varstvo človekovih pravic, stanje demokracije, predvsem pa na integriteto in digniteto sodstva, ki mora biti nosilni steber pravne države. Če želim biti notranje svoboden, moram o teh dejstvih spregovoriti.«
Z Maslešo sta bila sodelavca na koprskem temeljnem in nato na višjem sodišču po letu 1981, pripoveduje Zobec. Delala sta na različnih oddelkih, Masleša na kazenskem in Zobec na civilnem. Masleša je po njegovih besedah zelo energičen, požrtvovalen in tudi predan sodnik. Imel je precejšnjo neformalno moč in bil zelo dominanten sekretar partije. V tej svoji predanosti je delal tudi kaj, česar bi ne smel.
VEČ V TISKANI IZDAJI