Po njenem mnenju gre za precedenčen primer, ki odpira bistveno širše vprašanje: kakšna je sploh še lahko politična vloga predsednika vlade v okviru ustavne ureditve.

V središču razprave je pojem integritete. Ta je nedvomno ključen element pravne države, vendar Švarc Pipanova opozarja, da lahko ob preširoki in nejasni uporabi postane orodje za poseganje v prostor legitimne politične presoje. Če se integritetni standard uporablja za sankcioniranje politične komunikacije, ne pa za preprečevanje zlorab oblasti in korupcije, se nevarno zabriše meja med pravom in politiko.

V obravnavanem primeru je KPK presodila, da je predsednik vlade s svojo neformalno komunikacijo z ministrico prestopil mejo integritete. A po mnenju avtorice iz besedil sporočil ne izhajajo konkretna navodila, ukazi ali obvezujoči napotki. Šlo naj bi za izražanje političnega nezadovoljstva in pričakovanj glede vodenja resorja – kar je po njenem sestavni del političnega vodenja izvršilne oblasti.

Zakon o vladi predsedniku vlade sicer omejuje možnost dajanja formalno obvezujočih navodil, vendar mu hkrati priznava močno politično in koordinacijsko vlogo. Če bi vsako neformalno komunikacijo razumeli kot pravno sporno, bi predsednika vlade zreducirali na tehničnega moderatorja, vlado pa postopno depolitizirali, opozarja nekdanja ministrica.

Posebej problematična se ji zdi tudi predpostavka, da mora biti policija skoraj povsem izvzeta iz politične razprave. Policija je sicer operativno avtonomna, vendar ostaja organ v sestavi ministrstva, njeno vodstvo pa je politično odgovorno ministru in vladi. Zato so vprašanja zaupanja v vodstvo policije in njegove usmeritve legitimna tema politične presoje, dokler ne gre za nedopustne posege v operativno delo.

Nekdanja pravosodna ministrica opozarja še na časovni vidik: domnevno sporna komunikacija ni sprožila takojšnje institucionalne reakcije, temveč je postala problem šele ob političnem razhodu in odstopu ministrice. Tudi to bi moralo imeti težo pri pravni presoji njenega dejanskega učinka.

Zaključek je jasen: integriteta ne sme postati nadomestek za politiko niti odprta klavzula za reševanje političnih konfliktov. V nasprotnem primeru obstaja tveganje, da pravo ne bo več omejevalo zlorab oblasti, temveč bo začelo omejevati samo politiko – in s tem demokratično odgovornost.