Že ko so pisali program in nato sestavljali vlado Boruta Pahorja, se je hitro pokazalo, da bo deveta slovenska vlada nekaj posebnega. In razburljivega. Niti nepopravljivi črnogledneži pa niso slutili, da bo njena priljubljenost tako hitro zdrknila na raven, ki si jo je prejšnji mandatar Janez Janša prislužil šele na polovici mandata, ko je imel za seboj spopad s karizmatičnim Janezom Drnovškom. Po njenih stotih dneh je upravičeno vprašanje: ali je to krizna vlada ali vlada krize?
Drugače rečeno, ali se vlada spopada s krizo in jo blaži ali pa je celo vsaj deloma povzroča. Med podporniki levosredinske vlade se utrjuje dvom o premierju Borutu Pahorju, češ da ni sposoben izpolniti pričakovanj volivcev, koordinirati delo vlade in umirjati notranje razprtije vladnih strank. To bi ne bilo nič posebnega, če ne bi dvome in zdaj že obtožbe širili predvsem glavni ljudje iz »njegovega« tabora. Šlo je tako daleč, da je domovinsko pravico dobilo vprašanje, ali ima vladajoča Pahorjeva SD na klopi rezervnega predsednika vlade. Teza je naslednja: vlada oziroma ministri so dobri, le predsednik nas spravlja v obup, začenja vedno nove fronte in s soliranjem zmanjšuje pomembnost premierske funkcije. Vsekakor pa Pahor, čeprav se trudi, ni voditelj za krizne čase. Podedoval je tudi spor s Hrvaško, ki jo je moral ustaviti na poti v Evropo. To je storil pompozno, skoraj populistično in tudi s »pomočjo« zunanjega ministra Samuela Žbogarja s preveč odkrito retoriko zaustavljanja hrvaških pogajanj. Če mu uspe z mediacijo evropskih politikov in diplomatov rešiti mejno vprašanje s Hrvaško, bo zagotovo prišel v zgodovino.Razlikovati med vlado in njenim predsednikom?
Pahor se brani, da je morala vlada takoj poprijeti za delo in se ni konsolidirala, kot bi se morala. Pri oceni dela prvih sto dni politolog Jernej Pikalo s FDV razlikuje med predsednikom vlade in samo vlado. Premier se je, pravi, ob kar nekaj dobrih potezah zapletal v nekatere neproduktivne in za trenutne razmere povsem nepotrebne konflikte; zaostroval položaje tam, kjer mogoče ne bi bilo treba; se ukvarjal z zadevami, za katere je le stežka mogoče reči, da so prednostne; ni pokazal jasne vizije gospodarskega, političnega in socialnega razvoja; ne vemo, kakšna je geostrateška usmeritev države; namesto navdihovanja državljanov je sejal pesimizem itn. Vlada in ministri (večina od njih) je na drugi strani delovala dobro, nekateri celo zelo dobro. »Škoda je, da smo videli zelo malo idejnih inovacij, zelo malo je inovativnega razmišljanja o, na prime,r novih, drugačnih socialnih programih, o novih paradigmah reševanja političnih vprašanj, ki jih narekuje današnji čas ...,« obžaluje Pikalo.
Pridružuje se mu Dejan Verčič (FDV, Pristop), ki pa posebej ne izpostavlja predsednika vlade Pahorja. Vlada ima po njegovih besedah za seboj doslej najslabši začetek od vseh dosedanjih slovenskih vlad, saj je v nasprotju s pričakovanji javnosti prevzela v roke državno krmilo povsem brez ljudi in brez idej. »Gre za lovljenje 'v živo' pred našimi očmi, in vsi skupaj komajda verjamemo, da dobro vidimo in da je to pred nami res. Kot da bi gledali kakšno italijansko vlado.«
Po imenovanju vlade in ministrov je prevladala ocena o visoki strokovnosti ministrov, čeprav je večinoma sestavljena iz ljudi s političnimi izkušnjami, med njimi pa jih ni veliko z ministrskimi izkušnjami. Gregor Golobič je to vzel v zakup in ponosno dejal, da ga za položaj ministra za visoko šolstvo kvalificirajo politične in ne strokovne izkušnje. Nekateri so že takrat opozarjali, da je bolj kot strokovnost ministrov pomembna koordinacijska vloga predsednika vlade in sposobnost iskanja političnega ravnovesja. Tukaj pa se je zataknilo. Vtis je, če nekoliko pretiravamo, da smo iz premočrtne avtoritarnosti Janeza Janše prišli na brezpotje anarhičnosti Boruta Pahorja.
VEČ V TISKANI IZDAJI