»Če bi bil duhovnik ovaduh, le kdo bi si potem še upal k njemu po nasvet ali celo k osebni zakramentalni spovedi,« je v pismu sombotelskemu škofu zapisal velikopolanski župnik Danijel Halas, potem ko so ga po devetih mesecih iz zapora spustili madžarski fašisti. Oktobra 1941 so ga zaprli skupaj s še dvema duhovnikoma, Ivanom Camplinom in Mihaelom Jeričem z obtožbo, da je podpiral komuniste. Njegov greh je bil, da komunistov in svojih faranov ni hotel izdajati okupatorskim oblastem. Po vrnitvi v svojo polansko župnijo je nadaljeval duhovniško delo, ljudem pa služil tudi na druge načine. Ker je bil v vojni skusil dva ognja, fašizem in komunizem, je v pridigah in glasilih Novine, Marijin list in Kalendar Srca Jezusovoga vernike opozarjal na nevarnost komunizma in na to, naj se ne včlanjujejo v Društvo kmečkih fantov in deklet, ki ga je vodila tamkajšnja komunistična celica na čelu z pisateljem Miškom Kranjcem. S tem si je podpisal smrtno obsodbo, kajti februarja 1945 je bila na pobudo komunističnega aktivista Martina Žalika sprejeta odločitev o njegov likvidaciji.

Bil je petek, 16. marca 1945, ko se je v večernih urah iz Lendave, kjer je spovedoval šolske sestre, s kolesom odpeljal proti domači župniji. Mimogrede se je ustavil še na Hotizi pri tamkajšnjem župniku Matiji Balažicu. Ta ga je rotil, naj prespi pri njih, a ga Halas ni poslušal in se odpeljal proti Veliki Polani. Njegovo iznakaženo truplo so čez tri dni našli v Muri..

Njegova mučeniška smrt pa ni ostala brez prič. Morilce v vojaških uniformah je pri okrutni raboti, skrit v grmovju, opazoval kmet Ivan Jorkis. Ko so ga gnali na morišče, so med pretepanjem vrtali vanj, zakaj noče sodelovati z njimi. »Obljubil sem zvestobo Bogu in nikomur drugemu,« je odvrnil. Hudo pretepenega so na bregu Mure pokončali s štirimi streli iz neposredne bližine; dva sta ga zadela pod oči, dva nad njimi. Zadnji del glave mu je odtrgalo. Vrgli so ga v reko, za njim še kolo. Marijino svetinjico, ki jo je imel na vratu, so zatolkli v meso na prsih. Tako grozovito način so torej 16. marca 1945 partizanski aktivisti pokončali duhovnika Danijela Halasa, je pred leti to mučeniško smrt v podlistku opisal Večerov novinar Branko Žunec. Skrivnost mučeniške smrti Danijela Halasa je bila razkrita 1985. leta, ko je argentinsko emigrantsko glasilo Tabor objavilo pričevanje kmeta Ivana Jorkisa. Morilce je poznal, bili so domači aktivisti OF, brata Cvetko, brata Tompa, Nace Horvat, Nace Špilak in Jože Tompa, ki pa naj ne bi bil v sorodu z omenjenima bratoma. Slednji naj bi na smrtni postelji duhovniku priznal, da je on ustrelil Danijela Halasa.

Nepojasnjeno je ostalo vprašanje, kdo je bil naročnik njegove usmrtitve. Partizanska aktivistka in sodelavka Udbe Ela Urlih - Atena je izjavila, da so »partizani svoje likvidacije skrivali«! Je bil za Danijela Halasa, ki je menda bil simpatizer partizanskega gibanja, usoden njegov sokrajan, pisatelj Miško Kranjec, ki ni skrival sovražnega odnosa do cerkve in katoliških duhovnikov. Ga je partijskim organom ovadil kot enega glavnih prekmurskih belogardistov, Martin Žalik pa predlagal likvidacijo? Prekmurski teolog dr. Vinko Škafar, škofijski postulator postopka za beatifikacijo Božjega služabnika Danijela Halasa, je v Družini 26. avgusta 2004 zapisal, »da se naj zve, kako je Miško Kranjec preko vosovca in obveščevalca Daneta Šumenjaka Mirana Pokrajinskemu komiteju KPS ovadil sokrajana in župnika Halasa kot belogardista«. Kranjčeve ovadbe duhovnikov Halasa, Jeriča in Camplina izpričujejo njegovo »domačo vaško maščevalnost«, likvidacije pa so bile izvršene v duhu Kidričevega pisma Ivanu Mačku - Matiji, da je treba »neusmiljeno uničevati belo gardo … postreliti vse duhovnike!«