Komunisti potrebujejo državljansko vojno (nasilje), če hočejo ostati na oblasti

Tu je izvirnik članka, ki je ravnokar izšel v hrvaškem najbolj branem političnem tedniku Novo 7-dnevno, s sedežem v Zagrebu. Članek je bil napisan še pred dogodki na Kotnikovi prejšnjo soboto, ki so spet v celoti potrdili tezo, da komunisti potrebujejo državljansko vojno (nasilje), če hočejo ostati na oblasti. Neposredna prisotnost Milana Kučana ob basebalskih palicah in skritih bodalih je to potrdila, da bi bolj ne mogla. France Bučar je v komunistični dialektiki vzpostavljanja nenehne oblasti odigral leta 1990 ključno vlogo. Ta mu je pripadala do smrti in še trenutek po njej, v Bohinju.  Zakaj – tudi za hrvaško publiko – pojasnjuje prvi odstavek.

Članek govori o prevarah slovenskih in hrvaških komunistov, predvsem pa o njihovi potrebi po stalni državljanski vojni, v kateri nenehno producirajo sovražnika in z nasiljem vzdržujejo oblast.

 »Še danes me spreleti srh, če samo pomislim na železniško postajo, na oborožene partizane, ki so nas kot živino gnali v vagone. Vedeli smo, da nas vračajo. Obraz partizana z brzostrelko, ki je prežal na nas, imam še danes pred očmi: obraz dr. Franceta Bučarja.« Pripoved zadeva pa vetrinjsko taborišče (del bleiburškega križnega pota) v krvavem poletju 1945. Žrtev, Tončka Čelešnik še pove: »V taborišču je bila velika deska, na katero so polagali dojenčke. Materam so prepovedali dostop, tako da so nesrečni otroci večinoma pomrli zaradi dehidracije. Moja  deklica je bila ena redkih srečnežev, ki se je izognila deski«. Isti France Bučar postane leta 1990 kot predsednik prve demokratične skupščine sporočil narodu, da je državljanska vojna končana, je s tem oznanil eno največjih prevar, ki je tudi danes stalnica dežel nekdanje SFRJ, predvsem Slovenije in Hrvaške.

Za politične skupine, ki so izšle iz totalitarnih vzorcev, je državljanska vojna edino naravno stanje, v katerem se znajdejo. Vojne na področju nekdanje Jugoslavije so nastala spričo potrebe, da nekdanji predsednik CK ZKS Srbije Slobodan Milošević  permanentno državljansko vojno preseli s področja klasične marksistične sfere (tam so bili sovražniki »buržuazija, kulaki in Cerkev) na področje »nacionalnih interesov« velikosrbrstva. Princip je isti, ostalo so nianse, to pa je oblast nacional socialistov v Beogradu podaljšalo skoraj za petnajst let (od aprila 1987 do oktobra 2000). Sicer bi se Milošević in klika, ki je stala za njim, logično poslovila že ob padcu Berlinskega zidu.

Ker so izšli iz iste šole samoupravnega socializma, tudi slovenski in hrvaški komunisti niso mogli ravnati dosti drugače. V Sloveniji so danes trdnejše na oblasti, kot so bili kdaj koli. France Bučar je postal ena največjih narodnih svetinj, njegov pogreb (novembra 2015) pa je bil deležen enake medijske pozornosti kot štirideset let nazaj Titov. Neposredno so ga prenašale vse televizije, o njem se je govorilo brez prestanka. Državljansko vojno postkomunisti v Sloveniji sedaj usmerjajo zoper tisto, česar še niso uspeli obvladati: zoper narod in njegovo reproduktivno sposobnost. V rokah imajo vse vzvode oblasti in medije: na referendumu je bil ravnokar zavrnjen zakon, ki bi istospolnim parom omogočal posvojitve otrok. Za slovenski kulturni praznik, 8. februarja letos – gre za najpomembnejši državni dogodek na področju nacionalne kulture, so na proslavi slovensko himno zapeli v arabščini: s tem so hoteli izreči dobrodošlico približno 200 000 bližnjevzhodnim migrantom, ki se bodo v kratkem znašli v Sloveniji (po ekspatriaciji iz Nemčije in Avstrije). To neobvladljivo množico ocenjujejo kot dobrodošel potencial pri razredčenju naroda in zagotavljanju dodatnih volilnih glasov. Da bo Slovenija ob takšnem scenariju komaj preživela, jih ne skrbi.

Na Hrvaškem je situacija nekoliko drugačna. Prvič se dogaja, da bi utegnili dati komunisti oblast iz rok. Karamarkov manifest, ki predvideva zakon o lustraciji, postkomniste postavlja v depriviligiran položaj. Zato uporabljajo sleherno orožje, ki jim je na voljo. Najmočnejši so v medijih, prav zato je mogoče tu zaznati obrise stopnjevane državljanske vojne. Nastop nove vlade zato ocenjujejo z besedami: »Riječ je o maloj vanistitucionalnoj revoluciji kojjoj je cilj portri dvadesetak godina društvenog razvoja«. Tako piše Jurica Pavičić v Jutarnjem listu, ki je med dnevniki še kako vpliven. Naslov njegove rubrike je protopartijski: Vijesti iz Liliputa namreč pove, da avtor svojo domovino dojema kot »Liliput«. Zadaj je čisto logičen refleks: partijski internacionalizem domovino dojema zgolj kot oviro. V slovenskem ultralevičarskem časopisu Dnevnik nekdanji novinar Feral Tribune Boris Dežulović objavlja članke v podobni rubriki: Slovenija, moj deželovič (to je slabšalna pomanjšalnica za deželo, državo). Jurica Pavičić s celotnim stremljenjem zanika Hrvaško: njegov roman Ovce od gipsa domovinsko vojno prikazuje, kot se ni zgodila: v ospredju »umetniške fantazije« je Srb Tišma, ki ga v Splitu leta 1992 ubijejo hrvaški vojaki. Da je zaradi srbske agresije samo na Hrvaškem umrlo 13 000 ljudi, Pavičića ne zanima. Pa tudi sicer je njegov roman revanšistični roman na »tezo« (roman à thèse), propagandna literatura, kar mu jemlje večjo literarno vrednost.

Jutarnji list in Pavičić sta predvidljiva, ker v celoti rekonstruirata tematiko državljanske vojne, ki jo nekdanji komunisti, čisto po načelu Zlatka Komadina, kandidata za šefa SDP vsiljujejo Hrvatom, sedaj ko so jih postavili pred vrata: Če Komadina pravi: »SDP vidim kao ključnu branu nadiranju počulističke, profašističke, netolerantne desnice«, je to poziv medijem, da stopijo v bran. Jutarnji list se reklamira kot najpomembnejši dnevnik, Nacional to hoče biti s stališča tednika. »Nećemo više recitirat. Od sad ćemo pucat. Već treći dan regrutiramo pokret otpora. U Hrvatskoj je ponovo uspostavljena NDH. Možemo samo čekat kad ćemo se svi mi lijevo orijentirani intelektualci, pisci, novinari naći u vlaku za Jasenovac. Ali nećemo se predat bez ispaljenog metka«. Tako v Nacionalu piše Pavle Svirac, ki sebe neskromno označuje kot »perjanica nove hrvatske satire i začetnik balkaniziranog gonzo novinarstva«. Če njegovo delo vzamemo kot tako, je res satira: a najprej Pavle Sviraca samega.

Temeljni problem teh ljudi je sprememba vlade, znotraj nje pa en človek. Z njim se vračamo k prvemu odstavku, na Vetrinje in Bleiburg. Tam se je začelo najpomembnejše obdobje jugoslovanske državljanske vojne, katere žrtve smo vsi. Zlatko Hasanbegović je zgodovinska avtoriteta in podpredsednik »Hrvatskog križnog puta«. Stvari razume v temelju, prav zato je tudi toliko moteč. Na Hrvaškem se je že začelo premikati, v Sloveniji se še bo.