Ko so kanibali solidarni, je konec novinarstva!

Društvo novinarjev se je danes odzvalo na nekatere medijske zapise in polemike, ki so izključno v zvezi s politikantsko premišljeno izjavo odgovorne urednice revije obrazi Gordane Sredojević o tem, da je do objave (manjše!) fotografije Janeza Janše na naslovni strani revije septembra 2008 prišlo zaradi političnih pritiskov.

Multimedijski portal RTV je Sredojevićevi zastavil nekatera vprašanja in podvprašanja, zaradi česar se je po pomoč in “zaščito” obrnila na predsednika novinarskega sindikata Iztoka Jurančiča, ki je vprašanja novinarke MMC ocenil za pritisk in nadlegovanje. DNS pa je to razglasilo za nič manj kot “politično ideološki spopad na truplu nekdaj uspešnega medijskega podjetja Delo Revije, s čimer naj bi se odvrnilo pozornost od sistemskih problemov slovenske medijske krajine.”
Ko cehovska organizacija, (ki se neprestano razglaša za varuha novinarske avtonomnosti in profesionalnosti) normalno novinarsko delo opredeli kot ideološki spopad, ki naj bi imel zahrbtne namene, je seveda na mestu vprašanje, kaj je ideološkega v novinarskem delu, ki skuša razkriti tudi kakšna neprijetna medijska, novinarska ozadja?! Očitno je, da Društvo novinarjev Slovenije že vrsto let stoji  na okopih svoje politikantske pravovernosti, njegovo prejšnje, očitno pa tudi sedanje “prenovljeno” vodstvo pa sta slovenskemu novinarstvu naredila več škode kot komunistični režim v poznih osemdesetih letih. In nikogar ni nič sram.

Če je novinarski kanibalizem – kot piše avtor pamfleta DNS v imenu upravnega odbora DNS - to, da nek medij (portal MMC RTV) skuša odstreti »tančico« , niti ne zaveso politikantske zlorabe, ki jo je zagrešila odgovorna urednica Obrazov Gordana Sredojević, potem je to konec novinarstva, slovensko novinarsko društvo pa je iz  dosedanje anarholiberalne medijske prakse stopilo v preddverje pekla nultega žurnalizma! DNS se je koncu novinarstva zelo približalo s peticijo 571, s katero se je legitimiralo kot združenje žurnalistov za vsakdanjo uporabo in zlorabo. Od takrat dalje si ne DNS in ne podpisniki peticije, njeni člani, niso nikdar več opomogli, pa so se tega očitno zavedli šele takrat, ko so jim njihovi gospodarji zelo učinkovito in uspešno dokazali, da imajo svoje medije in svoje novinarje radi samo do meje lastnih interesov. Tudi tajkunskih in Delo-Revije ni niti edini primer.
Pričakovanje, da bo po vstopu nove oblasti na prizorišče ta del slovenskega novinarstva vendarle doživel katarzo in za svojo resnico vzel samo profesionalnost in avtonomijo, se je pokazalo kot čista utopija! Šele z nastopom tako imenovane leve oziroma kapitalistično neoliberalne vladavine KGB se je pokazala vsa sramotnost in beda večine slovenskega novinarskega prostora! Tudi hlapčevstvo, tudi množično širjenje laži, ki naj bi postale resnica, tudi podpihovanje kulturnega boja in vsiljevanje nekakšne nove državljanske vojne; tudi orkestrirani medijski umori, tudi zlorabljanje pravne države in njenih uzanc, celo s fašistoidnimi izpadi v posameznih medijih, tudi z blatenjem in drugimi “profesionalnimi” in “avtonomnimi” prijemi. Prepoznani rumeni mediji so v primerjavi s tako imenovanim resnim tiskom popolni amaterji in murdochovske metode in prijemi že dolgo obvladujejo dnevni tisk in dnevne medije. In za temi prijemi in metodami in za to rumenizacijo dnevnih medijev, ki se razglašajo za porofesionalne in za tiste, ki mislijo širše, stojijo člani novinarske organizacije, ki kliče k enotnosti slovenskega novinarskega prostora in vsaj k solidarnosti, ko gre za usode zaposlenih na Delu Revije.
V zgodbi, ali ideološki prigodi z Obrazi in njihovo odgovorno urednico seveda ni niti kančka nesolidarnosti z zaposlenimi na Delu Revije, ni nobene privoščljivosti, ni nikakršne obrambe lastnika Mateja Raščana! Očitno tudi DNS najbolj boli in moti to, da je bila v primeru Gordane Sredojević razkrinkana znana medijska hlapčevska mentaliteta iz arzenala t. i. levice, da je bila razkrinkana laž o političnem pritisku Janeza Janše, pa tudi laž o neki avtonomiji in profesionalnosti. Ko se to zgodi njihovim, je seveda zelo hudo, kajti metoda Sredojevićeve in njeno uredniško delovanje je pač uspešna metoda samo do trenutka, ko se jo razkrinka! In takšnih “obrazov” in “sredojevićk” je vse polno in jih je treba braniti, ker če jih ne braniš, v resnici ne braniš svojih in sebe.
 
DNS se sklicuje na solidarnost! Češ, če že drugega ne, si zaposleni na Delu Revije zaslužijo solidarnost, ne pa nekakšnih celo načrtovanih in namernih spopadov okrog Gordane Sredojević.  Podpisani si je celo osebno prizadeval za razrešitev te grde zgodbe, ki bi na cesto in ob kruh spravila precej zaposlenih. In to v času, ko je DNS še molčalo in ko je molčala večina zaposlenih na Delu Revije – zlasti uredniki in pomočniki in ko je bila aktivna samo ena oseba, ki so jo nekaj časa nekateri na Delu Revije celo krivili, da je z zgodbo o propadanju podjetja šla prehitro v javnost. A zgodba z Obrazi in Sredojevićevo me je prepričala, da je spet prevladalo obče medijsko pravilo, da so dovoljena vsa sredstva  in naivna utvara “sredojevićk” na Delu Revije, da je v teh čudnih, nepoštenih, umazanih in tudi zlonamernih medijskih časih najbolj “konjunkturno” ime Janeza Janše. Z zlorabo njegovega imena naj bi celo rešili podjetje pred bankrotom! Utvara? Ne, neumnost. A takšna laž, politizacija, umazanija in zlonamernost si ne zaslužijo nobene solidarnosti. Mogoče, če so na DNS pozabili, kakšno oceno njihovega častnega razsodišča.

In kdo je izrekel in zapisal besede o solidarnosti kot vrlini v medijskem svetu? Društvo novinarjev, pa čeprav bi to bila solidarnost z zavržnim dejanjem odgovorne urednice Obrazov. Če bi veljalo splošno pravilo solidarnosti, potem ne bi potrebovali njihovega častnega razsodišča, potem bi se to isto društvo in njihovih 571 agentov solidarno oglasilo, ko so na Delu brezobzirno, pogromaško, zavržno, v stalinistični drži uničevali in uničili Mag, ker ni bil po njihovi ideološko-politični podobi. Pa DNS tega ni zmoglo, ker je vedno doslej stalo na strani svojih (»naših«) medijev in jim ni bilo čisto nič do avtonomije takratnih Magovih novinarjev in urednikov, še do solidarnosti čisto nič. Nasprotno, nekateri mediji, ki pripadajo ideološkemu krogu DNS, so celo z veliko mera užitka in sadizma pisali o tem, kaj pravičniškega se dogaja onim na Magu.
Takrat je  DNS v resnici postavilo temelje ideološki tajkunizaciji medijev in novinarstva. Kar so sedanji gospodarji na oblasti dodobra izkoristili in se za svoje cilje niso sramovali medijev tudi uničevati. Saj tudi DNS ugotavlja, da Delo Revije ni ne prvi in ne zadnji primer tajkunskega uničenja nekega medijskega podjetja. Ne, ne, še več jih bo in še bolj bo bolelo, kajti nad kapitalskimi interesi so edinole politični. Tako imenovna slovenska levica to dobro obvlada že zaradi dediščine medijske DNK iz preteklosti. Zato ima DNS prav, ko piše, kaj vse se bo še dogajalo v slovenski medijski krajini in – zanimivo – v krajini, v kateri ni zanje najbolj osovraženega subjekta razen kot sovražnika, ki ga je treba likvidirati. Kar “naši”, torej kar njihovi bodo postorili ta poslednja dejanja, ki so mogoče celo edina pot, da iz medijskega pepela vstane ptič feniks nečesa novega in boljšega. Zlasti pa bolj poštenega.
In v tistih časih, ki naj bi prišli, seveda ne bo potrebno nobeno umetno, prisilno poenotenje novinarstva in novinarjev, ki ga DNS tako zelo pogreša. Ker bodo znani enaki vatli za iste reči, ko bo laž laž in ne bo imela politično-strankarskega predznaka in ne bo imela domicila v nobenem mediju. To bodo časi, ko se bo novinarsko etiko živelo in ne razlagalo.

P.s.: V arhivu sem odkril dva zanimiva intervjuja, ki jih je opravil sedanji novokomponirani predsednik društva novinarjev Matija Stepišnik. Marca 2008 je tako naredil prelesten intervju z izdajalko Janeza Janše  Andrijano Starina Kosem, ki je tako seveda dobila priložnost, da je med drugim v zadnjem delu pogovora veselo napadala takratni Mag in nekdanjo uredniško ekipo. Potem je tik pred volitvami avgusta 2008 Stepišnik opravil še intervju  z Boškom Šrotom, da je ta lahko tudi v tem PR članku napadal Janeza Janšo. V tem primeru seveda ni šlo za novinarski kanibalizem, ampak za novinarsko solidarnost z obema subjektoma intervjujev.