Ko Gospodar Golobič obračuna s služabnikom Miheljakom

Nobeno kosilo se ne poje zastonj, pa četudi skupaj z Gospodarjem sedijo »enakovredni partnerji«. Vlado Miheljak je bil nekoč med njimi, zdaj je očitno za Gregorja Golobiča le še služabnik. Potem ko ga je javno napadel, se z njim ne ukvarja več, ampak v obračun pošilja svojega partijskega sekretarja Bogdana Biščaka.

Več kot očitno je, da oranžnemu gospodarju Gregorju Golobiču niso več všeč kolumne nekoč n zvestega privrženca Vlada Miheljaka. Na razvpiti javni tribuni v Kinodvoru (nekoč Kino Sloga), kamor je prišel kontroverzni filozof Slavoj Žižek podpret svojega prijatelja Gregorja Golobiča, se je znašel na tapeti tudi kolumnist Vlado Miheljak. Golobič je namreč v razpravi med drugim izjavil, da ga bolj kot politični sovražniki motijo navidezni zavezniki, »lepe duše, ki gledajo na politiko, kot bi gledali skozi ključavnico na stranišče, in kar vidijo, se jim ne zdi dovolj vredno, ne vidijo pa, da je njihov pogled pogled služabnika.« Izpostavil je Miheljaka, ki ga z vsakim besedilom spravi v »visoke obrate«. »Karkoli bo Miheljak napisal o mojih domnevnih sovražnikih, vedno bo kot moj pisun, in to mu jaz tudi večkrat povem. A on sprejema to igro.«

Užaljeni kolumnist mu je vrnil v svoji redni kolumni v Dnevniku ter ga primerjal s Stalinom in njegovim terorjem: »In Stalinovo 'drugo utelešenje' (kot je v Slogi rekel Slavoj Žižek) Gregor Golobič je zgolj ponovil, da sovražniki niso na nasprotnem, 'folklornem' bregu, ampak med nami.« Še več: »Tudi na spletni strani Zares najde slepo predane, nekritične lojalne. Nobene bistvene razlike od spletne strani SDS ni opaziti. A pravi problem je drugje. In je podoben kot pri Janezu Janši: niso problem sovražniki, ampak dejstvo, da nima pravih, iskrenih prijateljev. Toliko jih poznam in slišim, da lahko posplošim: vsi se zavedajo in zasebno opozarjajo, da tako, kot je bil zaslužen za meteorski vzpon stranke tik pred volitvami, je bil zaslužen tudi za nagli zaton stranke po volitvah. Tega mu pa niso povedali.«

Namesto Golobiča je Miheljaku odgovoril Biščak, ki ga je najbolj zbodla primerjava spletne strani Zares in SDS, pri čemer se je sekretar Zares vpletel v polemiko še s tiskovno predstavnico SDS, saj je trdil, da so na spletni strani SDS ponarejali arhivsko gradivo, kar pa je slednja demantirala. Zato se popravi: »Vem, da v kazenskopravnem smislu to ni ponarejanje, a v ljudski govorici se temu vendarle reče tako.« In potem še Miheljak odgovori Biščaku: »Izpovedal je natančno to, kar se (stereotipno) pričakuje od partijskega sekretarja – sodbe po lojalnostnem principu, brez kančka distance in refleksije. Med politiki in njihovimi partijskimi aparatčiki na eni ter kolumnisti na drugi strani je razlika prav v zmožnosti refleksije in distance.«/…/ »Je pa presenetljivo, da je G. G. v diagnosticiranju resničnih služabnikov njegove osebe in partije izrazil gnev in zatikajoče mrko pojasnjevanje. Česar doslej nismo bili vajeni. Kot da ne jemlje zares lastnih besed: 'Vsaka razprava je razumljena kot pretep, dialog je razumljen kot trepljanje po rami.'« Biščaku še svetuje, da si prebere komentarje na spletni strani Zares in med branjem »odloži partijska očala.«

Med aktualnim sporom med Miheljakom in nekoč njemu zelo milo stranko sem se spomnil na razpravo, ki sva jo s kolumnistom Dnevnika imela pred dvema letoma. Miheljaka je takrat zbodel moj komentar, v katerem sem opozarjal na čistke nad novinarji pod Pahorjevo vlado in sporen zapis, pod katerega je bil podpisan on, čeprav je zanikal avtorstvo. Nato v svoji kolumni natrosil kup neresnic v zvezi z novinarji Reporterja, med drugim, da naj bi kot magovci prevzeli Delo in služili svojemu Gospodarju. Avtorja sem seveda pozval, da neresnice dokaže, kar se ni nikoli zgodilo. V razpravi pa sem ga spomnil tudi na kosila, ki jih je Golobič prirejal za svoje mnenjske voditelje, na katerih je sodeloval tudi on: »Miheljakove kolumne še največ povedo o njegovi 'avtonomnosti' do 'Gospodarja'. Drugače od njega me ta ne vabi na kosila.« Miheljak se je nato odzval, da »z Gospodarjem se ne kosi, Gospodarju se služi, se ga streže, se mu podreja, se izvršuje njegovo voljo in željo. Na kosila se gre s sorodniki, prijatelji, znanci, partnerji, z ljudmi, ki so v enakovrednem položaju.« Po dveh letih se je izkazalo, da kosila z oranžnim Gospodarjem vendarle niso bila za »enakovredne  partnerje«, ampak da so na njih sedeli ljudje, ki jih je imel za svoje služabnike.