Kje pa je slovenski FAZ?

Gospodarska kriza je udarila tudi medije, o čemer priča agonija novinark Dela Revij, ki se bodo v primeru propada podjetja znašle na cesti. A to ne bo prva medijska hiša, ki bi propadla in katere novinarji so izgubili delovna mesta. Spomnimo se na Slovenca, Republiko, Jutranjik, Gospodarski vestnik …

Večina novinarjev je našla druge službe, namesto propadlih so se pojavili novi mediji. A vedno ni bilo tako. Slovenca ni nihče nadomestil, čeprav smo se njegovi novinarji večinoma znašli v novih službah, tudi v podobnih časopisnih projektih. Letos mineva dvajseta obletnica njegovega ponovnega rojstva in hkrati petnajsta njegovega dokončnega propada. Bil je čas, ko so natisnili 80 tisoč novih Slovencev in prišel je čas, ko ni izšel noben izvod več. Dnevni časnik, ki je temeljil na krščanskemu etosu, je izginil s prodajnih polic in iz slovenske zgodovine. Nikomur se ga ni zdelo vredno obdržati in mu dati priložnost, da bi iz njega morda nekega dne nastal slovenski Frankfurter Allgemeine Zeitung. Tri leta pozneje se je pojavil Jutranjik, ki so ga kupovali bralci podobnih vrednot kot pred tem Slovenca, a je po treh tednih ugasnil. Slovenska medijska zakonodaja je dušila nastanek novih časopisov in ohranjala monopole starih časopisov, ki so izhajali že pred uvedbo večstrankarske demokracije. Premajhen trg pa tudi ni omogočal nastanka konkurence med mediji, ki bi temeljila tudi na svetovnonazorskih razlikah. Zdaj s starimi časopisi obračunava novi medij – internet.
Toda glavna hiba slovenskega medijskega prostora ostaja to, da v primerjavi z uveljavljenimi zahodnimi evropskimi demokracijami nimamo politično pluralnega in uravnoteženega tiska. Nimamo konservativnega, desnosredinskega dnevnika. Imamo pa več dnevnikov z isto politično usmeritvijo, ki prepričujejo že prepričane. Zapuščino Slovenca in Jutranjika je prevzel tednik Mag, ki so ga pozneje uničili drugače politično usmerjeni novinarji Dela. Če novinarji Maga ne bi ustanovili tednika Reporter, bi živeli v medijskem enoumju. Ko je izšla zadnja številka Maga, nihče ni jokal za njim in tudi televizije niso skoraj vsak drugi dan opozarjale na tajkunski prevzem, ki je povzročil njegovo uničenje. Enako se je dogajalo, ko ni več izšel Slovenec ali ko ni več izšel Jutranjik. Uredniki časopisnih hiš, ki so jih prevzemali tajkuni, so odpirali šampanjce, njihovi novinarji so intervjuvali Magove rablje. Tudi razni medijski strokovnjaki so takrat molčali. Še danes bi nas nekateri najraje kar prepovedali. Po dvajsetih letih se še vedno niso sprijaznili, da ljudje različno razmišljajo, da imajo pravico različno pisati in brati časopise z različnimi političnimi pogledi.