V Ljubljani so ustavni sodniki prepovedali Titovo cesto, ne pa tudi v drugih krajih. Tudi revolucionarni spomeniki ostajajo slovenska kulturna dediščina. Kdaj jih bodo preselili v zgodovinske parke in muzeje, kjer ne bodo nikogar motili?

Bronasti spomenik Josipu Brozu Titu v Velenju bo ostal, prav tako Titov trg, na katerem stoji. Zoper 49-letnega domačina Miroslava Pačnika, ki mu je odžagal glavo, pa bodo policisti napisali kazensko ovadbo zaradi poškodovanja spomenika kulturne dediščine, za kar mu grozi do osem let zaporne kazni.

X

V mestni občini Velenje pa napovedujejo odškodninsko tožbo. Kot so nam sporočili, ima spomenik status kulturne dediščine in je vpisan v register kulturne dediščine pod številko 14.430.

Tri noči žagal Titovo glavo

Zanimivo je, da nihče ni opazil Pačnikovega početja, saj je Titovo glavo žagal kar tri noči. Na bronasti kip je zlezel po lestvi, nato jo je žagal z rezilno žico. Ko je okoli 50 kg težka glava padla na zelenico, jo je naložil na transportni voziček (rudl) in jo peljal nekaj sto metrov stran do parkirišča pred glasbeno šolo, kjer je imel parkiran avtomobil.

Prečkati je moral most čez reko Pako, kjer je tudi nekaj stopnic, zato mu je med prevažanjem nekajkrat padla z rudla. Šele ko jo je nalagal v prtljažnik avtomobila, ga je opazil bližnji stanovalec in obvestil policijo, da nekdo v avto nalaga večji kovinski predmet. Malo po klicu sta nekaj ulic naprej policista ustavila Pačnikov avtomobil in v njem našla glavo bronaste skulpture Tita.

Pačnik je doma v Silovi pri Velenju in je najbližji sosed prvaka SDS Janeza Janše, ki je na omrežju X pohvalil njegovo dejanje: »Slovenija je verjetno edina država EU, v kateri še vedno stojijo spomeniki enopartijski diktaturi in njenim nosilcem. Žalostno je, da morajo za osnovno demokratično higieno namesto državnih in lokalnih oblasti skrbeti posamezni pogumni državljani.«

Primož Lavre

Za zdaj ni znano, da bi bila v to dejanje kakorkoli vpletena stranka SDS, katere član naj bi bil tudi Pačnik. Kot je zapisal na Facebooku, želi s tem dejanjem sprožiti argumentirano razpravo, da bi Velenje končno dobilo »simbole, ki nas združujejo in povezujejo«, namesto spomenikov, ki nas delijo in »poveličujejo režim, katerega smo s plebiscitno odločitvijo zapustili«.

Ob tem je opozoril na zločine, ki so se zgodili pod Titovo vladavino v Jugoslaviji, da je bilo »po uradnih podatkih barbarsko pobitih na sto tisoče ljudi, več kot pol milijona jih je bilo zaprtih v koncentracijskih in delovnih taboriščih ter zaporih, več kot milijon jih je bilo pregnanih iz domovine ali pa so jo bili prisiljeni zapustiti zaradi političnega terorja ali revščine. Med žrtvami njegovega režima je bilo tudi zelo veliko Slovenk in Slovencev. V demokratični državi ne sme biti prostora za čaščenje zločina in totalitarizma.«

Spomnil je tudi na nedavno pobudo v velenjskem mestnem svetu, da se namesto Titovega spomenika na glavnem mestnem trgu postavi spomenik rudarjem, Titov trg pa preimenuje v Trg rudarjev.

Primož Lavre

Pobudo je po smrtni nesreči treh velenjskih rudarjev januarja letos dala svetniška skupina SDS, vendar jo je podžupan Janez Melanšek iz vrst Svobode umaknil z dnevnega reda, pri tem pa so ga podprli tudi svetniki SD župana Petra Dermola. Ker Velenje velja za trdnjavo SD, ki nasprotuje odstranitvi spomenika in preimenovanju Titovega trga, seveda ni pričakovati, da bi se to lahko zgodilo.

Kako so Titov kip odstranili iz parlamenta

Titov kip, gre za povečano kopijo kipa, ki stoji pred maršalovo rojstno hišo v Kumrovcu in ga je oblikoval hrvaški kipar Antun Avgustinčić, so v Velenju postavili leta 1977. Po Titovi smrti so leta 1981 v njegovo čast mesto preimenovali v Titovo Velenje.

V procesu demokratizacije in opuščanja simbolov prejšnjega režima so ga leta 1990 preimenovali nazaj v Velenje, ostala pa sta Titov trg in Titov kip. Preimenovanje je predlagal Vane Gošnik, takratni podpredsednik Zelenih Slovenije in podpredsednik skupščine RS, pa tudi član občinske skupščine v Velenju.

»Saj ni šlo za ideološke razloge, ampak za to, da se je spremenil režim. Iz enostrankarskega režima je nastal večstrankarski. Predstavljajmo si, da bi v Severni Koreji uvedli večstrankarski sistem, hkrati pa bi še dolga leta viseli plakati in stali kipi mladeniča, predsednika te države. To na simbolni ravni ne gre skupaj. Simbolna raven je zelo pomembna za zavedanje o življenju v skupni državi, ki ima skupne vrednote. Zato sem tudi predlagal, da se to spremeni,« je dejal Gošnik v intervjuju za Reporter leta 2016.

Primož Lavre

»Šlo je pravzaprav za tragikomično situacijo. Kratkemu odloku je sledila obrazložitev. Predsedujoči in večina z leve so menili, da je ta obrazložitev malodane gnusna, nesprejemljiva in žaljiva, to seveda ni bilo res (še vedno jo hranim), zato so mi predlagali, da bodo podprli preimenovanje, vendar pod pogojem, da umaknem obrazložitev. To sem z veseljem storil, roke so dvignili – in Titovo Velenje je bilo preimenovano v Velenje.«

Gošnik je bil tudi zaslužen za odstranitev Titovega kipa, ki je stal v preddverju parlamenta. Vsakdo, ki je vstopil v stavbo, je najprej zagledal ta dvometrski kip.

Po dveh tednih, ko se je po prvih svobodnih in demokratičnih volitvah leta 1990 sestala nova skupščina (tako se je takrat imenoval državni zbor), je za dovoljenje vprašal predsednika Franceta Bučarja in ta se je strinjal z odstranitvijo kipa: »Naročil sem sekretarju (g. Hermanu), naj v soboto brez prisotnosti javnosti spomenik ustrezna služba odstrani in ga odpelje v muzej.

Primož Lavre

To se je tudi zgodilo. Tega prenosa nisem videl, vendar so v ponedeljek nekateri novinarji »znoreli«. Kaj bi šele bilo, če bi bili priča temu enkratnemu dogodku. Kip je bil namreč oblikovan tako, da je bila edina možnost za odstranitev to, da obesijo vrv okoli njegovega vratu, ga z žerjavom dvignejo, prenesejo na kamion in ga odpeljejo. Tako se je tudi zgodilo,« se je v intervjuju spominjal Gošnik.

Revolucionarni kipi z Brda še vedno v Pivki

Takoj po osamosvojitvi so mestni svetniki v Ljubljani preimenovali Titovo cesto v Slovensko in Dunajsko, Kidričevo v Štefanovo, ostala pa je Kardeljeva ploščad za Bežigradom. Pred parlamentom še vedno stojita spomenika revolucije in Edvardu Kardelju, pred predsedniško palačo pa kip Borisa Kidriča. Oba revolucionarja sta imela vodilno vlogo v prejšnjem režimu, tudi v času povojnih pobojev.

Kidričev kip je leta 2010 izginil iz Kidričevega, ki še vedno nosi njegovo ime (pred tem se je kraj imenoval Strnišče), leta 2019 pa so na njegov podstavek neznanci položili svinjsko glavo. Prav tako so večkrat popackali ali »opremljali« oba glavna revolucionarna spomenika v Ljubljani.

STA

Zlasti na Primorskem še vedno stojijo kamni s Titovim imenom, najbolj viden je kamniti napis na Sabotinu nad Novo Gorico, kjer pogosto prihaja do incidentov. Napis Naš Tito so spremenili v SLO, Naš Fido, Naš Tigr, Vstaja, THC, vsakokrat so ga Titovi privrženci popravljali in na koncu je ostal napis Tito, ki se ga vidi tudi iz Italije. Celo JJ (Janez Janša) je pisalo, s tem podvigom naj bi se v družbi večkrat hvalil poslanec SDS Žan Mahnič.

V času zadnje Janševe vlade so s protokolarnega posestva na Brdu pri Kranju odpeljali revolucionarne spomenike, vključno s Titovim kipom, v Park vojaške zgodovine v Pivko. To je razjarilo sedanjo vlado Roberta Goloba, zlasti pa ministrico za kulturo in koordinatorico Levice Asto Vrečko, ki je večkrat odredila selitev spomenikov nazaj na Brdo, a se to še vedno ni zgodilo.

»Kipi so še vedno v Pivki, ker pač niso sposobni izvesti restavracije spomenikov na Brdu, poleg tega bi to veliko stalo,« pravi dr. Jože Dežman, ki je takrat kot direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije po tiho organiziral selitev spomenikov v Pivko. Kot je dejal, so bili spomeniki prvotno večinoma razstavljeni v Vili Bled, od koder so jih leta 1986 preselili na Brdo, dva kipa pa v tedanji center za obrambno usposabljanje v Poljčah.

Bobo

Leta 2000 so revolucionarni zbirki na Brdu dodali še kopijo Avgustinčičevega kipa Tita, ki je do leta 1990 stal pred Muzejem ljudske revolucije v Ljubljani (danes Muzej novejše in sodobne zgodovine). Ko so ga leta 1990 odstranili, zaradi tega ni nihče protestiral. Vse te spomenike, tudi oba iz Poljč, so nato s pogodbo med JGZ Brdo in MNZS ter občino Pivka prenesli na lokacijo, kjer so zdaj na ogled zainteresirani javnosti.

Kje vse so ostale Titove ulice in trgi

Prav tako razdvajajo tudi ulice in trgi, ki so poimenovani po nekdanjem jugoslovanskem voditelju in drugih revolucionarjih. Podobno kot v Ljubljani so po osamosvojitvi preimenovali Titov trg v Kranju in v Celju. V Kranju se spet imenuje Glavni trg, v Celju pa Krekov trg.

Primož Lavre

V Ljubljani je župan Zoran Janković leta 2009 na novo imenoval Titovo cesto (kmalu po razkritju množičnega grobišča v Hudi Jami), le da na drugi lokaciji (del sedanje Štajerske ceste), a je sklep mestnega sveta razveljavilo ustavno sodišče, ki je leta 2011 prepovedalo vnovično poimenovanje ulic po Titu.

Ustavni sodniki so soglasno sklenili, da Josip Broz Tito v največji meri simbolizira nekdanji totalitarni režim in da je vsako oblastno poveličevanje komunističnega totalitarnega režima protiustavno. »Ime Tito ne simbolizira zgolj osvoboditve ozemlja današnje države Slovenije izpod fašistične okupacije v drugi svetovni vojni, temveč simbolizira tudi povojni komunistični režim, ki so ga zaznamovale obsežne in grobe kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin,« so med drugim zapisali v svoji obrazložitvi.

Na podlagi te sodbe v Ljubljani ne more biti več Titove ceste, a ostala je lahko v drugih slovenskih mestih. Sodba ustavnega sodišča namreč ne velja za poimenovanja, ki so se zgodila v preteklosti.

Tako se še vedno po Titu imenujejo ulice ali trgi v več slovenskih krajih: v Mariboru (Titova cesta), Kopru (Titov trg), na Jesenicah (Cesta maršala Tita), v Ilirski Bistrici (Trg maršala Tita), Postojni (tam imajo tako Titovo cesto kot Titov trg), Logatcu (Titova ulica), Senovem (Titova cesta), Radečah (Titova ulica), Radencih (Titova cesta) in Tolminu (Trg maršala Tita), poleg Velenja, kjer je še vedno Titov trg.

Primož Lavre

Zanimivo je, da je v nekaterih občinah vladala politična desnica oziroma njihovi župani, pa Titovih imen niso umaknili. Denimo, v Mariboru je bil župan Franc Kangler, nekoč SLS, danes SDS, v Slovenski Bistrici Ivan Žagar (SLS), v Krškem, kamor spada Senovo, Franc Bogovič (SLS).

Tudi županu Radencev Romanu Leljaku ni uspelo preimenovanje Titove ceste v Cesto slovenske osamosvojitve, saj so nasprotniki zahtevali referendum, na koncu pa je odlok o preimenovanju odpravilo ustavno sodišče, ker je župan predpis objavil prehitro, torej gre za proceduralne in ne vsebinske razloge. Za vnovično preimenovanje se Leljak, ki se prihodnje leto poslavlja z županskega položaja, ni odločil več.

Po Titu še vedno nosijo ime ulice tudi v nekaterih mestih v drugih nekdanjih jugoslovanskih republikah (Hrvaški, BIH, Srbiji, Črni gori, Makedoniji), celo več mestih v Italiji, prav tako tudi v Nemčiji, Rusiji in nekaterih nekdanjih neuvrščenih državah. Povsod po nekdanji Jugoslaviji pa so preimenovali mesta, ki so bila nekoč Titova.

Primož Lavre

Ulic, ki bi se imenovale po Titu, ni v nekdanjih (vzhodnih) komunističnih državah, ki so zdaj članice EU. Vse te države so zelo temeljito opravile z dediščino nekdanjega režima. V Budimpešti so denimo vse spomenike iz časa komunizma preselili v poseben park, kjer so zdaj na ogled javnosti. To se je zgodilo takoj po koncu prejšnjega režima, torej še preden je oblast prevzel sedanji premier Viktor Orban.

Težko si je zamisliti, da bi kaj takega lahko naredili v Ljubljani ali v kakšnem drugem slovenskem mestu. Tako je polpretekla zgodovina in Titova vloga v njej še vedno del političnih razprav. Zlasti za SDS Janeza Janše, ki je že trikrat vodil vlado, a nikoli ni mogel odstraniti spomenikov iz prejšnjega režima, ki so v pristojnosti občin.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.