Opozicija mu očita samovoljo, arbitrarno odločanje, kršitev zakonov in ustave ... Zlorabo oblasti, skratka. Predsednik parlamenta, ki je v štirih mesecih mandata uspel obiskati zgolj svojo srbsko kolegico v Beogradu, kjer so njegov obisk tako ali tako zlorabili za lastne cilje, je po oceni opozicijskih strank hitro pokazal svoje prave barve.

Zoran Stevanović, čigar usoda bo kmalu v rokah Janševe koalicije, saj je bil z njenimi glasovi tudi izvoljen, jim odgovarja, da je nedolžen, da je zgolj žrtveno jagnje sistema, kajti njegova politična stranka je antisistemska, trn v peti stare politične elite, ki upravlja državo iz ozadja.

Nisem njihov, zato me hočejo uničiti, se glasi Stevanovićeva paradigma. Manjka samo še besedica »udbomafija«, pa bi bila teorija zarote popolna. V nekih drugih časih bi možakarju kdo celo verjel, danes pa je takšnih, ki bi dali za njegovo integriteto roko v ogenj, vsako uro manj.

Če je še pred tednom ali dvema kazalo, da se bo prvak Resnice težavam izognil z žrtvovanjem problematičnega poslanca, je danes že jasno, da je Stevanović ne bo tako poceni odnesel. Njegova strategija sprenevedanja in zavlačevanja se ni obnesla in na koncu bo on tisti, ki bo moral plačati ceno za moralno in zakonsko sporna dejanja njegovih poslancev.

Kajti če ne bo on tisti, ki bo ustavil okužbo, bo naslednji na vrsti premier. Če je bil poslanec Mijič prst, ki ga je treba amputirati, da se reši roka, potem je zdaj Stevanović tisti, ki lahko ustavi napredovanje okužbe, kajti v nasprotnem se bo ta razširila na celo telo – to pa bi pomenilo zelo resno vladno krizo, morda pa celo padec vlade.

Za štirikratnega premierja je to katastrofičen scenarij, ki bi mnogo prezgodaj končal njegovo vladavino. Da bi preprečil tako neugoden razplet dogodkov, mora zdaj nekako prepričati Stevanovića, da naredi naslednji korak: da se do 10. oktobra »žrtvuje« za državo in odstopi s položaja predsednika državnega zbora, s čimer bi verjetno pomiril opozicijo in zmanjšal medijski pritisk na vlado.

Če bi se Stevanović prostovoljno umaknil, bi tudi njegova stranka pridobila nekaj časa, da reši svoj odnos s poslancem, ki je vse skupaj zakuhal. In če bi preživeli september, bi morda dočakali tudi 10. oktober, ko bo minilo pol leta od konstituiranja državnega zbora. Po tem datumu odstop poslanca oziroma vrnitev poslanskega mandata ne zahteva več nadomestnih volitev, ki si jih ne Resnica ne vladna koalicija ne želita, saj bi najverjetneje izgubila en poslanski glas.

Toda takšen scenarij je pravzaprav gentlemanski, optimističen. Pomenil bi, da tako predsednik državnega zbora kot vladna koalicija, ki ga je izvolila, ne glede na vse očitke opozicije spoštujeta demokratične postopke in pravila igre. Stevanovićev prostovoljni umik bi zavaroval poslanca Mijiča pred linčem, Janševo vlado pa pred napovedanimi protesti, ki naj bi se zares začeli septembra.

Kaj natanko se obeta, je težko napovedovati, vendar pa že misel, da bomo videli reprizo kolesarjenja iz časov kovidne epidemije (2020–2022), marsikomu vzbuja nelagodje. Pritisk, ki ga prinašajo ulični protesti, bi v kombinaciji z opozicijo in kritičnimi mediji lahko hitro omajal trdnost koalicije, v kateri niso vsi iz trde SDS-ove šole; predstavljajte si Anžeta Logarja in njegovo ekipo, nevajeno kritik, kako dan za dnem doživljajo hude medijske napade. Politik, ki so ga ustvarili mediji, bi se znašel na nasprotni strani in vprašanje je, kako dolgo bi zdržal v takšni vlogi.

Podobno, kot je Gregor Virant leta 2012 zapustil Janševo koalicijo – in s tem sprožil njen konec –, bi zdaj tudi Logar v primeru hujše politične krize hitro obrnil hrbet premierju, brez katerega ne bi bilo njegove politične kariere. Ne samo, da v politiki ni nobene hvaležnosti, tudi preproste odločitve se sprejemajo na podlagi trenutnih kalkulacij, osebnih ambicij in preračunljivosti.

Predsednik vlade – in to smo napovedali že pred kratkim – bo moral rešiti zapleteno enačbo, kako ohraniti oblast brez sodelovanja kompromitirane stranke s kompromitiranim predsednikom. O tem, da je škandalozno, nesprejemljivo in v vseh pogledih nespodobno, da je bil takšen človek sploh izvoljen na drugo najpomembnejšo funkcijo v republiki, ne bomo več izgubljali besed, saj je bilo v minulih štirih mesecih povedano in napisano že vse.

Če Stevanović ne bo saniral požara, ki ga je zanetilo laganje njegove stranke, se bo ta razširil in zajel koalicijske vrste. Časa za zavlačevanje zmanjkuje, odločitve bodo morale biti sprejete do sredine avgusta, sicer bo škoda nepopravljiva. Janši ne koristi niti to, da je največja opozicijska stranka še vedno v nekakšnem krču, saj se sooča s krizo vodenja, ki je posledica izgube oblasti.

Toda prav Stevanović svobodnjakom zdaj ponuja priložnost, da se konsolidirajo in strnejo vrste z ostalima opozicijskima strankama. Zahteve so zelo preproste: če predsednik državnega zbora ne bo šel prostovoljno, bo potrebno glasovanje o njegovi odstavitvi. In če bo glasovanje pokazalo, da Stevanovića kljub vsem obtožbam in razkritjem še vedno podpira koalicija, potem bo to pomenilo, da je oblast pripravljena narediti vse, da ostane pri koritu čim dlje časa, po možnosti celo do leta 2030.

Vse je v časovnici. Vlada, ki pospešeno kadruje, mora razmišljati najmanj srednjeročno. Ključna je ohranitev 46 glasov. Teh pa brez najmanj treh poslancev Resnice ni.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.