Ob imenovanju Katje Špur na mesto svetovalke direktorja Medameriške razvojne banke v Washingtonu mimo razpisa, na katerega se je sicer prijavilo sedem kandidatov, ki so v primerjavi z njo imeli reference s področja financ, toliko bolj izstopa njeno leporečje, zapisano, ko je neuspešno kandidirala na listi SD leta 2011. Takrat je zapisala: »Nismo vesoljci, ki smo se znašli v tej državi. To je naš prostor. Prostor želja, svobode in sreče. Vsak si ga ustvarja sam. In vsi smo odgovorni sočloveku. Odgovorna sem svoji družbi, svoji državi. Napredek je le, ko napreduje celotna družba, ne le posamezniki in kapital.«
Drži, ne sodimo med vesoljce, je pa naš prostor, najpomembnejše funkcije v državi zasedla kasta privilegirancev. Če bi se Katja Špur resnično želela zavzemati za napredek celotne družbe in ne le posameznikov in kapitala, kot je zapisala, tako pomembnih funkcij, najprej kot v. d. direktorja direktorata za evropsko kohezijsko politiko ter v prihodnje kot svetovalka direktorja Medameriške razvojne banke v Washingtonu, ne bi prevzela. Niti prve niti druge funkcije ni dobila zato, ker bi imela zanje zahtevane strokovne reference, pač pa ker so bila njena imenovanja izsiljena s telefonskimi klici znanih politikov.
Znano je, da je s Patrickom Vlačičem, ministrom za promet v Pahorjevi vladi, zanjo najprej poskrbel Uroš Jauševec, generalni sekretar SD. V letu 2008 je za krajši čas postala njegova namestnica, nato ji je nekaj mesecev kasneje pomagal pri njenem odhodu v Bruselj, kjer je dve leti delala kot asistentka evropske poslanke Tanje Fajon. Zaradi njunih domnevnih nesoglasij se je, še preden se ji je iztekel mandat, vrnila domov. Nič zato, če ji takrat kljub propagiranju, da je »zagovornica vrednot, ki jih za osvežitev potrebuje Slovenija«, ni uspelo postati poslanka SD, saj so ji bili ponujeni novi izzivi. Zaposlila se je na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo, kjer so po imenovanju Alenke Bratušek za predsednico vlade zanjo znova zvonili telefoni. Po klicu in zahtevi Maše Kociper, strankarske kolegice Alenke Bratušek, ter posredovanju ministra Dejana Židana, ji je tedanji minister Stanko Stepišnik odstopil funkcijo Monike Kirbiš Rojs, do takrat sekretarke za evropsko kohezijsko politiko. Ker Špurova ni imela vodstvenih izkušenj – namesto sedem let vodstvenih delovnih izkušenj le pet let delovne dobe – ni bilo razpisa, zadostovalo je ministrovo pooblastilo, da lahko opravlja funkcijo v. d. direktorata za evropsko kohezijsko politiko; gre za direktorat z več kot sto zaposlenimi in upravljavca kar sedem milijard evrov sredstev. Od marca letos je bila na zaupanje zaposlena v kabinetu ministra za finance Uroša Čuferja, od koder je bila, ne da bi se sploh prijavila na interni razpis, za katerega je bilo rečeno, da bodo obravnavane le pravočasne in popolne vloge, izbrana za svetovalko izvršnega direktorja v Medameriški razvojni banki.
Ime Katje Špur doslej širši javnosti ni bilo znano, tako je tudi ostalo. Lahko bi dejali, da njena bliskovita kariera zelo spominja na kariero Alenke Bratušek. Tako Bratuškova kot Špurova sta diplomirali na področjih, ki nimata nobene zveze z ekonomijo in bančništvom; Bratuškova na tekstilni tehnologiji iz znojenja, Špurova iz vloge religij pri razvoju evropskih integracij na FDV. Ena in druga sta se v minulih letih s pomočjo zakulisnih krogov nenadoma povzpeli iz sivine in povprečja ter se izstrelili prav na področje financ. Čeprav sta obe za seboj pustili razsulo na področjih, kjer sta delovali, bosta tudi v prihodnje uživali na postlanem. Katjo Špur v Washingtonu čaka 115.000 evrov letne plače, povračilo stroškov za selitev … »nov prostor želja, svobode in sreče«.