O teh in drugih aktualnih temah sta se v novi epizodi Reporter podkasta pogovarjala poslanka SD in nekdanja ministrica Andreja Katič ter novinar Reporterja Igor Kršinar. 

REPORTER PODKAST LAHKO POSLUŠATE NA NASLEDNJIH PLATFORMAH:

   APPLE PODCASTS

   SPOTIFY

   YOUTUBE

Kako v stranki gledajo na napovedano Janševo partnerstvo za razvoj? So kakšni projekti, ki bi jih Socialni demokrati lahko podprli?

Zakaj pravi, da organ, kot je predlagani Skok, v Sloveniji že imamo. 

V primeru ljubljanskega župana Zorana Jankovića postopki trajajo že več kot 15 let. Zakaj?

Kako iz distance pol leta gleda na tragični primer Aleša Šutarja, po smrti katerega je odstopila.

Sta Izrael in afera Black Cube vplivala na odločitev Golobove vlade, da Slovenija ni pristopila k tožbi proti Izraelu na Meddržavnem sodišču zaradi domnevnega genocida nad Palestinci?

V njeni stranki pogosto menjavajo predsednike. Ali se kaj pripravlja tudi Matjažu Hanu?

Zakaj je Golobova koalicija izgubila volitve? Kaj so naredili narobe?

V nadaljevanju prepis pogovora za naročnike na Reporterjeve digitalne pakete.

Dragi gledalci in poslušalci, lepo pozdravljeni v Reporter podcastu.

Z vami sem Igor Kršinar, moja gostja pa je gospa Andreja Katič, poslanka Socialnih demokratov, dvakratna ministrica in podpredsednica stranke.

Ker se poznava že iz najstniških let, ko sva obiskovala gimnazijo Velenje, tam sva tudi sodelovala v literarnem krožku, sva se odločila, da se bova tudi v tem podcastu utikala.

Andreja, lepo pozdravljena.

Prejšnji teden smo dobili vlado Janeza Janše, že četrto po vrsti. Javnost pa se še vedno sprašuje, kdo je bil tisti skrivnostni enainpetdeseti glas za Janeza Janšo kot mandatarja. Prejšnji predsednik vlade Robert Golob je nekako na tiskovni konferenci namignil in pokazal na SD. Je res prišel ta enainpetdeseti glas iz SD?

Si mogoče ti dala ta enainpetdeseti glas?

En lep pozdrav vsem skupaj tudi v mojem imenu.

Zdravo, Igor.

Hvala, da si me povabil sem k vam.

Ne, enainpetdeseti glas ni prišel iz naših vrst.

Smo pa navajeni, pravzaprav ne samo v prejšnji koaliciji, ampak v Sloveniji v celoti, da smo vedno Socialni demokrati tisti, ki smo tako ali drugače naredili nekaj narobe.

Če nismo prevzeli glasovnic, smo naredili narobe, ker nismo prevzeli glasovnic in že vnaprej nakazali, kako bomo glasovali.

Sedaj ko smo glasovali, je zopet tisti enainpetdeset, kažejo s prstom na nas, ampak lahko zagotovim, da ne moja kolegica in ne moji kolegi iz poslanske skupine Socialnih demokratov nismo dali glasu za vlado Janeza Janše.

In to smo tudi že prej komunicirali in tudi povedali.

Ali drži, da ste si med seboj pokazali glasovnice?

Lahko rečem, da smo preizkušena stranka z dolgo tradicijo in da imamo svoje metode.

Kakšna bo četrta Janševa vlada? Ali vidiš kakšne možnosti sodelovanja z njo?

Mi smo imeli naš volilni program z naslovom Dogovor.

Dogovor za razvoj, blaginjo in nekako smo poudarjali, da se je potrebno pogovarjati, da presežemo neke delitve na levo in desno.

Vendar tako kot je ta stran sedaj začela, ta nova podpisana ali nepodpisana koalicija, menim, da bo verjetno malo možnosti, da bi na kakršenkoli način sodelovali.

Smo pa Socialni demokrati in Socialne demokratske vedno pripravljeni podpreti tisto, kar gre za dobro Slovenije, kar gre za dobro državljank in državljanov.

Kaj to pomeni? Napoved, da ne boste podpisali partnerstva za razvoj?

Preuranjeno je govoriti o nečem, česar še nismo videli. Sama se nagibam k temu, da če smo tako začeli, ne pričakujem boljšega nadaljevanja, da zagotovo bi glasovala proti temu, če bomo o tem sploh povprašani. Bi pa lahko samo povedala to, da pri nas o tem odločajo organi stranke.

Zaenkrat nismo videli še nobenega dokumenta, tako da je preuranjeno o tem govoriti.

Morate pa razumeti zdaj, če nas poslušajo poslušalke in poslušalci ali gledajo, da so svetovni nazori med relativno ekstremno desno politiko in nami na levi strani tako različni, tako da se je takoj, že sedaj, preden je vlada sploh oblikovana, videla, kakšna je ta razlika.

Ali govorimo o načinu delovanja, o tem, da se ne spoštuje socialni dialog, o tem, da se ne dovoli strokovna razprava, o tem, da se omejuje beseda poslankam in poslancem, pa je to pravzaprav naše edino orodje ali orožje.

Tako da ne verjamem, da je na takšen način možno zelo dobro sodelovati.

Bomo pa kritična opozicija, ampak zagotovo, kar bo v dobrobit Slovenk in Slovencev, državljank in državljanov Slovenije kot take, lahko se računa na to, da bomo poskušali določene predloge še izboljšati in, v kolikor bomo kje uslišani, lahko takšne stvari tudi podpremo.

Nekatera področja bodo zahtevala več kot navadno večino, recimo področje pokrajin. So še kakšne druge stvari, ki bi recimo zanimale SD?

Zdaj imamo nek dokument. To je koalicijski sporazum, ki je napisan tako bolj na splošno.

Iz tega, kar je bilo razbrati, je lahko nekaj, zadev, ki so nam blizu, ki smo jih že mi v preteklosti zagovarjali.

Recimo ustanovitev pokrajin, na čemer smo na Ministrstvu za kohezijo in regionalni razvoj z ministrom Ježkom veliko delali na večji vlogi regij in potem bi lahko prevzele tudi naloge pokrajin. Na brezplačnih vrtcih, ki smo jih Socialni demokrati zagovarjali pravzaprav že leta, pa nikoli nismo prišli nekako do tega, da bi bilo tudi uresničeno zaradi pač vseh finančnih in drugih posledic, do nekaterih stvari, ki bi se še lahko našle.

Ampak, če lahko po velenjsko povem, hudič je v podrobnostih.

Ko dobiš nek zakonodajni predlog na mizo, takrat se lahko v bistvu šele pogovarjaš o tem, kaj pravzaprav pomeni.

Velikokrat je kaj skrito, in naša naloga kot, kritične opozicije je, da gradiva dobro preberemo, da premislimo o tem, da poskušamo jih sooblikovati, narediti boljše.

Če smo uslišani, lahko podpremo.

Verjetno pa ne bomo, tako sedaj kaže, in bomo pač kritična opozicija pa ljudem predstavljali, kaj v bistvu nekateri zakonodajni predlogi ali pa drugi predlogi tudi pomenijo.

V prejšnji vladi si bila pravosodna ministrica. Zanima me, ali potrebujemo SKOK, se pravi poseben organ za spopad s korupcijo in organiziranim kriminalom, kot ga predvideva ta vladna koalicija na željo demokratov.

Iz koalicijskega sporazuma je mogoče razbrati, da naj bi šlo za organ za pregon najhujših oblik kriminala in korupcije po vzoru hrvaškega Uskoka. Lahko povem, da tak organ v Sloveniji že imamo. To je Specializirano državno tožilstvo.

Ko smo se začeli pogovarjati še pred, tem, da se je oblikovala nova koalicija, na enem izmed sestankov, sem povedala, da, mi smo imeli že za časa, ko sem jaz bila ministrica za pravosodje, pripravljena določena gradiva, ki bi jih bilo potrebno spraviti v pogon, če tako rečem.

Zaradi tega ker je bila sodniška zakonodaja in s tem tudi sprememba tožilske zakonodaje tako zamaknjena, ker so bila zelo zahtevna tudi koalicijska usklajevanja, je potem prišlo do tega, da ni bila tudi tožilska zakonodaja sprejeta v celotni obliki, kot je bila predvidena.

Zagotovo Zakon o tožilstvu potrebuje spremembe.

Če pa govorimo o učinkovitosti Specializiranega državnega tožilstva, me veseli sedaj, da je izoblikovano tudi neko novo vodstvo, da lahko začnejo nekako na novo.

Bi bilo pa potrebno spremeniti kazniva dejanja, nabor, s katerimi se ukvarja Specializirano državno tožilstvo, tako da bi tiste manj zahtevne zadeve prevzela ostala tožilstva in bi Specializiranemu državnemu tožilstvu ostalo res tisto, kar je najbolj potrebno: hude oblike kaznivih dejanj, gospodarskega kriminala in korupcije.

No, ker zanimivo je tudi to, ne, da bi ta novi skok, del tega skoka bi potem bil tudi KPK oziroma KPK bi pripojili temu SKOK-u, ne. A je to kakšen obvod?

Komisija za preprečevanje korupcije ima popolnoma drugačne naloge, kot jih ima policija ali pa tožilstvo. Se pravi, so predvsem preventivni organ, opozarjajo nas, kaj vse moramo narediti. Govorijo o tem, kaj je, aa, integritetno dejanje, kaj je potrebno tudi v zakonodaji premisliti, nadgraditi.

In sama ne vidim, tudi ni v skladu z mednarodnimi ali pa evropskimi standardi, da bi sedaj vse skupaj dali v en organ.

Pravzaprav sem tudi ministra, ko je bil še, kandidat za ministra za pravosodje, povprašala, če lahko kaj več o tem pove, žal odgovora ni bilo.

Ko bomo videli, kakšen predlog bomo imeli na mizi, bomo lahko v bistvu šele komentirali, ampak organe imamo.

Vesela sem, da smo v času mojega mandata uspeli imenovati tudi veliko število tožilcev, kajti veste, da za časa prejšnje Janševe vlade so imenovanja tožilcev stala, so bili precej okrnjeni, kar pomeni potem tudi manjšo učinkovitost njihovega dela.

Sedaj so v bistvu popolnili vrste, tako da toliko tožilcev, kot jih je sedaj, jih še ni bilo.

In sedaj je upravičeno, da pričakujemo, državljanke in državljani, pravzaprav vsi ljudje, tudi rezultate.

Kako si zadovoljna z delovanjem pravne države v Sloveniji?

Velikokrat poslušam očitke, da pravna država ni enaka za vse, da imamo različne vatle ali vafle, kot se jaz rada pošalim.

Ko smo pripravljali spremembo sodniške zakonodaje, tako imenovano pravosodni četvorček, če štejem zraven še tožilske, smo naredili analizo in vsa gradiva, ki so nastajala zadnjih deset let.

Mogoče bi si celo že upala trditi, da imamo lahko problem s sodnimi zaostanki, kajti po analizi se pokaže, da sodišča rešujejo eno tretjino manj zahtevnih zadev kot se jih pred desetimi leti.

Vem, da je bila takrat odločitev na Sodnem svetu sprejeta, da ne govorimo več o sodniški normi. To so sedaj počasi nadomestili, časovni standardi, ampak vendar rezultati so na mizi takšni in to ni dobro.

Če gledamo povprečje, sodišča relativno hitro v letu pa pol rešijo, aa, zadeve, vendar najodmevnejše, tiste, ki tudi ljudi najbolj zanimajo, pa trajajo predolgo.

Sama kot ministrica mislim, da vsaka zadeva, ki ni rešena v okviru enega razumnega časovnega obdobja, je predolga.

Ni važno kateri vplivnež stoji za njo, ampak zaradi tega potem ljudje govorijo o tem, da naša pravna država ne funkcionira tako, kot bi morala.

In to je problem. In jaz sem vedno prosila in apelirala tako general, na generalno državno tožilko kot tudi na predsednika Vrhovnega sodišča, da naj javnosti pojasnjujejo svoje odločitve, tudi če gre samo za proceduralna dejanja.

In ko govorimo o učinkovitosti, zagotovo je pravosodni četvorček samo en del rešitve, kako bolj enakomerno obremeniti vse sodnike in na kakšen način bodo ljudje prej ali pa približno enakem času prišli do odločitve sodišča, ne glede na to, ali bodo živeli v Zgornji Kungoti ali v Velenju ali v Ljubljani. Pomembno pa je seveda tudi spremeniti procesno zakonodajo.

Nekaj je zapisano tudi v teh zakonih, da je potrebno narediti, ampak, če govorimo pač o kaznivih dejanjih, Zakon o kazenskem postopku je tisti, ki se ga že leta in leta in leta spreminja zaradi prenosa evropskih direktiv tudi, tudi nekaj zaradi potreb, ampak nekega resnega razmisleka, da bi se oblikovala neka ekipa, in bi pripravila nov zakon o kazenskem postopku, do tega pa še ni prišlo.

So bili ministri, ki so imenovali delovne skupine, ki so pričele delati, ampak do tega, da bi imeli celovit nov, zakon o kazenskem postopku, ki bi bistveno pohitril zadeve, tega pa v Sloveniji še nimamo in prej ko slej bo potrebno, ugrizniti tudi v to kislo jabolko. Ampak potem govorimo tudi o uporabi prikritih preiskovalnih ukrepov.

Kajti vidimo, da so kriminalci vedno ne enega ali pa več korakov pred policijo, ki je organ, odkrivanja, in da v bistvu imamo res zelo, zelo visoke dokazne standarde, da marsikateri dokaz, ki bi bil v nekateri drugi državi lahko s strani sodišča tehtan in uporabljen, pri nas ne sme biti.

No, saj to je zanimivo, ne. Tudi proti ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću trajajo, potekajo, postopki več kot petnajst let, ne. Zakaj?

Vsak postopek, ki traja izven, določenih časovnih standardov, je za mene nesprejemljiv.

Je pa to vprašanje za sodišča kot neodvisno vejo oblasti.

Sama sem pa želela pri spremembi zakonodaje predvsem poudariti to, da je naloga predsednikov sodišč tudi to, da v okviru svojega delokroga gledajo, da so zadeve vodene v okviru časovnih standardov in da ne sme trajati neka zadeva v predalu ne vem koliko let, ampak da je potrebno enostavno imeti nadzor nad njimi, kako potekajo, ali so v okviru časovnih standardov. In to zame ni poseg v sodniško neodvisnost.

Tukaj bo moralo sodstvo tudi velikokrat sedeti, in se vprašati, zakaj, ljudje dvomimo v pravno državo, in vse takšne, če so opravičljivi razlogi, tudi pojasniti. Predvsem pa bi se morali vsi skupaj, truditi zato, da bi vsak človek dobil v primernem razumnem roku tudi odločitev sodišča.

To zanimivo, ja, ne?

Ti si odstopila zaradi, tragične smrti Aleša Šuterja Novomeščana. Sodišče je na podaljšku, to je minilo v bistvu pol leta, ne, in je sodišče napadalcu prisodilo šest let in tri mesece zapora tudi zaradi tega, ker je pač krivdo priznal. Zanimivo pa je to, da policija je najprej aretirala drugo osebo, ki dejansko zdaj ni bila obsojena, ne. Kako lahko do tega pride?

Verjetno vprašanje najprej za policijo kot organ odkrivanja pregona.

Mogoče bi samo začela s tem. Jaz sem takrat odstopila kot ministrica zaradi tega, ker sem želela umiriti zadeve. Pravzaprav sem bila v tistih dneh v Velenju in nisem niti ne spremljala na, niti poročil niti družbenih omrežij, da bi videla, kaj se dogaja, ko sem zvečer, dobila klic s strani predsednika vlade, da naj pripravimo poročilo in tako naprej.

Ministra za pravosodje tožilstvo ne obvešča, kaj se dogaja na terenu. Ne vem, policija obvešča ministra ali ne. Kakorkoli, ker gre pri nas res za neodvisno vejo oblasti.

Prav tisti petek smo imeli sestanek z vsemi deležniki glede sprememb Zakona o kazenskem postopku, kjer smo se pogovarjali, kaj vse bi bilo potrebno narediti.

Poslušali smo tako na eni strani policijo, tožilstvo, varuha človekovih pravic, odvetnike, strokovne sodelavce. Res je bila par ur dolga debata, da se je potrebno, lotiti zadev.

In meni je še danes žal, da se je zgodila taka tragedija, ki se je po mojem mnenju zgodila zaradi tega, ker je postalo nasilje kar precej sprejemljivo v naši družbi, in na določenih območjih Slovenije še bolj, kakor kje, kje drugje. In, to je nesprejemljivo.

In z mojim odstopom sem poskušala na eni strani umiriti zadeve, ker so se že sklicevali protesti tudi tukaj v Ljubljani hitro.

Nekateri poskušajo zlorabiti tragedijo za, za kakšne druge, cilje in si nisem želela, da se, nasilje rodi še kje drugje, tudi zaradi tega tragičnega dogodka. Predvsem pa sem želela tudi dati čas ali pa možnosti za mene samostojnim organom, policiji kot organu odkrivanja in tožilstvu kot organu pregona in potem tudi sodstvo kot tistim, ki mora razsoditi, da opravijo svoje delo.

Jaz nisem sodnica, nisem tožilka, nisem policist. Ne poznam vseh zadev. Lahko samo komentiram tako kot kdorkoli drug, ki pozna pač te zadeve iz medijev, tako da ne bi, želela tega soditi.

Bi bil pa tu moj apel, v kolikor bi bila še na položaju, da bi vsi ti organi podrobneje tudi obrazložili, zakaj je prišlo do takšne zadeve, da je najprej bil en aretiran, potem drugi, čeprav so bili neki indici, ampak to je zdaj rekla kazala na ulici, tako da je to vprašanje pač za, za te organe. Mislim pa, da bi morali večkrat na strokoven način pojasniti javnosti, da bi javnost to tudi razumela.

In tukaj mislim, da lahko štejem tudi sebe in tebe. Le tako bomo imeli potem tudi zaupanje v vse, v vse te organe.

No, zanimivo se mi tudi zdi, ne, da je vlada imenovala zakon po Šutarju, se pravi po žrtvi kaznivega dejanja. Potem pa so pozneje ta zakon so raztrgali pravniki, zaradi človekovih pravic. Ustavno sodišče je celo razveljavilo del zakona.

Pa me zanima ali je primerno, da se katerikoli zakon imenuje po žrtvi, sploh če ni vodotesen?

Jaz mislim, da v preteklosti takih primerov še nismo imeli, da k nam prihaja tudi praksa nekaterih drugih držav, kje poimenujejo neke odločitve ali pa celo tudi zakone po primerih.

Tako da v to se ne bom spuščala. Zakon ima svoj tudi delovni naslov.

Jaz sem poskušala, ko smo sedeli skupaj, povedati, in kar se je potem tudi izkazalo, da marsikaj, kar je v tem zakonu, že vsebuje tudi obstoječa zakonodaja.

Pa je bilo s strani policije dan očitek: "Ja, ampak mi tega ne moremo uporabljati na primeren način." Takrat verjetno ni bilo dovolj časa, ampak upam, da so si zdaj vzeli čas in analizirali, zakaj ne. Zakaj določenih določil zakona ne morejo uporabljati.

Ne vem. A bil je vedno izziv in neko, ne vem, kateri izraz naj uporabljam, tekmovanje v javnosti, ko je policija prevračala krivdo na sodstvo ali pa na tožilstvo, kako dolgo čaka za to, da lahko dobi, odločitev za sodno, za, za preiskavo stanovanja.

Pa zakon točno predvideva, kdaj se lahko gre tudi brez, odredbe sodišča. In cel kup je takih zadev.

Ne vem, tudi recimo, da je vloženih ne vem koliko kaznivih dejanj zoper enega posameznika, pa je v bistvu bizarna zadeva.

Policija vodi, če dam recimo primer plačevanje preživnine. Če nek moški ne plačuje preživnine za svoje otroke nekdanji partnerki eno leto pa pol, je to za tožilstvo kaznivo dejanje neplačevanje preživnine.

Za policijo je to petnajst kaznivih oziroma eno leto, se pravi dvanajst kaznivih dejanj, za vsak mesec posebej. Ampak javnost tega ne ve. In bi moralo, bilo potrebno povedati velikokrat, da bi sploh javnost to tudi razumela.

In nisem razumela in sem poskušala. Imela sem na sestanku ministrico za notranje zadeve, generalno državno tožilko, šefa policije, sodelavce, da se prosim poenotimo, ker to ni dobro za pravno državo, da vsi govorimo tako, da bodo ljudje razumeli in da dajemo enake podatke.

To bi se lahko dogovorili in to bi enostavno bilo potrebno narediti. Zaradi tega je potem zopet tako slabo mnenje o vseh teh organih. Tudi velikokrat vidimo, da policija kaže s prstom na tožilstvo.

Ampak če policija da petnajst kazenskih ovadb zoper neznanega storilca, koga naj tožilstvo preganja?

Tako da je kar nekaj takšnih zadev, čeprav so mi zatrjevali, da zelo dobro sodelujejo, ampak jaz kot ministrica in javnost po moje tega občutka vedno nismo imeli. In tukaj bi bilo definitivno potrebno narediti nekaj najbolje.

In potem tudi ko preidemo na sodstvo, ko je bil očitek, da lahko nekdo dobi pogojno na pogojno na pogojno na pogojno za istovrstno kaznivo dejanje.

To naš zakon ne predvideva.

Jaz sem pisala takrat predsedniku Vrhovnega sodišča, da naj pojasnijo.

A seveda so sodniki samostojni pri, svojih odločitvah, ampak to ni skladno z našo zakonodajo.

In jaz upam, da v vsem tem času je tudi sodstvo naredilo nek premislek glede tega in da se bo v bodoče te zadeve spremenile.

Mi je pa zelo žal, da se je zgodil ta tragičen dogodek za družino, za Novo mesto, za vse skupaj, da smo potem res sprejeli neke takšne odločitve.

Ampak ko smo prej govorili o kazenskem postopku, podpredsednica Vrhovnega sodišča je takrat, predstavljala eno izmed rešitev. Se pravi, če bi iz sosednje hiše bil videoposnetek prostora, kjer se je ta tragičen dogodek zgodil, tak videoposnetek ne bi smel biti uporabljen na sodišču, ker bi bil v bistvu pridobljen nezakonito.

Ker ti iz svoje hiše ne smeš snemati nekega javnega prostora ali sosednje hiše kakorkoli že, a ne?

Moja ideja, pa tudi sodstvo se, zavzema za to, pa tudi velik del stroke, je, da se sodniku dopušča, da tehta tudi o uporabnosti takega dokaza in da je na sodniku, da se odloči in obrazloži, zakaj je uporabil tak dokaz, potem ko je tudi odločal o krivdi oziroma ne krivdi oziroma o določitvi višine kazni.

Vendar, mislim, da bo preteklo v Sloveniji še kar nekaj vode do takrat, da bo do tega prišlo.

Pa je to čisto primerljivo z drugimi evropskimi državami. Mislim pa, da bodo temu tudi zelo nasprotovali odvetniki, morebiti še kdo drug. Včasih se res nekateri hecajo, da imajo pri nas lahko delo.

V tem mandatu si podpredsednica oziroma pardon, si predsednica Odbora za evropske zadeve v Državnem zboru. Na zaslišanju zunanjega ministra Toneta Kajzerja ste se v SD in Svobodi vzdržali. Vas je vse, kot kandidat prepričal, je tebe prepričal?

Če bi me prepričal, bi glasovala za.

Zakaj, zakaj potem nisi glasovala proti?

Lahko pa rečem, da so se nam določene predstavitve zdele tako zadovoljive, da ne bomo, glasovali proti.

Nekatere so bile pa res pod pričakovanji, da tako rečem.

No, a je zasuk, recimo zdaj slovenske politike, do Izraela posledica afere Black Cube? Se je v slovenske volitve vpletel Izrael.

Ja, glede na to, kar smo videli, da so ti posnetki bili narejeni s strani izraelskih obveščevalnih služb ali zasebnih ali javnih ljudi, ki so nenazadnje tudi snovali, vse, kar se dogaja v Gazi, lahko rečemo, da ja, da so se vmešavali tudi v volitve.

Kakšne posledice, je to vmešavanje imelo, pravzaprav ne moremo vedeti, kako bi bilo, drugače.

Ampak če se vrnem nazaj še na sedanjega ministra za zunanje in evropske zadeve, mislim, da smo, da vsi mi polagamo neke upe vanj tudi zaradi tega, ker je karierni diplomat.

Da tukaj nismo dobili nekega politika, ki bi imel samo ozko strankarsko ideologijo, ampak da ima tudi nek širši pogled na to, kaj se dogaja na svetu, ki se drastično spreminja, ki postaja vse bolj nevaren.

In, tukaj bo potrebno veliko modrosti, kako se bo pozicionirala Slovenija.

In meni je žal, da se pozicionira sedaj tako ali pa upam, da se vseeno ne bo, da bi zanikali vse, kar se dogaja v Gazi, in ne podpirali Palestine, tako kot smo jo v preteklem mandatu.

No, ampak saj ravno to, to me zdaj zanima. Ali je Izrael vplival na to, da se je vlada, se pravi vlada Roberta Goloba, da je odstopila od nameravane pridružitve Slovenije k tožbi na mednarodnem sodišču, zoper Izraela zaradi genocida nad Palestinci, ne. Zakaj Golobova vlada ni podprla dokumenta, ki ga je pripravila, pripravilo zunanje ministrstvo pod vodstvom Tanje Fajon?

Tanja Fajon je naša ministrica. Ministri Socialnih demokratov smo podprli ta predlog.

Je pa to verjetno vprašanje ne samo za en milijon, ampak za bistveno več. Upam, da se bo, enkrat izvedelo, kaj se je dogajalo v tistem obdobju pred volitvami, kajti mislim, da si Slovenija to zasluži, da v bistvu se vse to tudi razišče.

Mimo grede, mogoče veš, kam bo šla zdaj Tanja Fajon? Bo šla na RTV Slovenija?

O tem vem samo toliko, kolikor, sem prebrala v medijih. Pri nas smo rekli, da se bo o tem, kakšno kariero bodo ubrali vsi naši nekdanji sodelavci, pogovarjalo tudi v relativno ozkem krogu z njimi, kje še vidijo svoje možnosti v politiki naprej. Tako da ne znam reči.

Ampak Tanja Fajon ima tako zelo veliko znanja.

Mislim, da si je kot, ministrica za zunanje in evropske zadeve naredila tako velik ugled, da je bila Slovenija res slišana v obdobju njenega ministrovanja, tako da verjamem, da jo vabijo na vse konce in kraje tega sveta, da jim pride predstaviti ali svoje izkušnje ali pozicijo Slovenije, ali pa da enostavno tudi svetuje za določena področja.

Ali je Slovenija oziroma slovenska vlada res skušala pretentati zaveznike v Natu, ko je v bistvu, običajna proračunska sredstva beležila kot izdatke za obrambo in je tako namesto dva odstotka namenila za obrambo ena cela šest odstotka BDP. Tako pravi namreč generalni sekretar Nata Mark Rutte.

Meni je žal, tudi kot nekdanji obrambni ministrici, da se sedaj govori vse samo o nabavi orožja.

Kajti vidimo, da je tudi neko tisto tradicionalno orožje na bojnem polju pravzaprav relativno neuporabno.

Ne poznam podrobnosti, ampak NATO zavezništvo ima zelo opredeljeno, katere postavke katerih sredstev se štejejo kot kaj.

Ampak v obrambne izdatke se v širšem se štejejo tudi, ne vem, gradnja telovadnice v vojašnici, ceste, vlaganje v ljudi in posebna postavka je tudi nabava orožja in opreme in tako naprej.

Tako da zdaj ne vem, kaj vse so šteli, kaj ne, ampak ja, obrambni izdatki so tisti, ki so vedno bili v Sloveniji srž nekega problema.

Ampak jaz si želim predvsem, da se seveda Slovenska vojska opremi tako, kot mora biti, da smo kredibilen partner v zavezništvu. Kajti svet ni tako prijazen, kot smo nekoč še mislili.

Po drugi svetovni vojni še ni bilo toliko vojni in vojaških spopadov nikoli, kot jih je sedaj.

Mislim pa, da bo potrebno narediti tudi nek premislek, na kakšen način in kaj sedaj oblikuje neko sodobno vojsko, ki naj bo pa predvsem namenjena obrambi, ne pa napadom.

Tako da verjetno bo tukaj v okviru tega še veliko razprav tudi v prihodnje.

Sploh odvisno tudi od tega, kako se bo mednarodna situacija spreminjala, kaj bo z razvojem Nata v prihodnje, kakšno bo mnenje ameriškega predsednika, tudi Kanade nenazadnje.

Se pravi, a govorimo o NATO kot tistim, kar je bil od vsega začetka, ali pa bomo morali bolj okrepiti tudi evropsko obrambno politiko.

Ko sem bila sama ministrica, je bil takrat del prvega Trumpovega mandata in smo se že začeli pogovarjati na nek način o tem.

Meni je žal, da smo na nek način, ocenjujem, nimam dovolj informacij s tega področja, zaspali na tem, ampak mislim, da močna Evropska unija pomeni tudi to, da se moramo države bolje povezovati.

Ampak še vseeno mislim, da smo najmočnejši, če se povezujemo na področju vrednot, zaradi katerih je Evropa kot taka po vojni nastala, tudi zaradi človekovih pravic, temeljnih svoboščin.

In da o tem, kaj pomeni ekonomska unija kot taka, mislim, da bo moralo človeštvo razmisliti.

Res vlagamo veliko, veliko denarja v orožje, v to, da samo kupujemo določene izdelke, ki jih pravzaprav niti ne potrebujemo.

In gre vse to potem tudi na škodo vlaganj v nekaj drugega, v človeka, v izobraževanje, v javno zdravstvo, v javno šolstvo in tako naprej.

Tako da čakajo nas zahtevni časi, ampak saj so vedno bili.

Stranka bo imela jeseni en kongres pa spomladi še en kongres. Kaj se bo takrat zgodilo?

Ja, mi že imamo na dolgo kar nekaj časa, da naredimo statutarni kongres.

Mislim, da že od zadnjega kongresa, ki je bil, predzadnjega, v Mariboru,tako da mislim, da so se zdaj, tako je danes povedal tudi predsednik na pogovoru v parlamentu, izoblikovane te določene spremembe našega statuta.

Trenutno pa pravzaprav vse moči usmerjamo v to, ker so pred nami lokalne volitve.

Mi smo na terenu, kot veš, močna stranka. Imamo veliko naših pripadnikov, pripadnic, simpatizerjev.

Jaz mislim, da je socialna demokracija kot ideja še v Sloveniji vedno živa, tako da bomo sedaj poskušali predvsem na to, da se ljudje opogumijo, da gredo na volitve ali za župane, županje, za občinske svetnice, svetnike.

Potem pa v naslednjem letu izvedemo tudi kongres, kjer bomo se zazrli tudi vase, ali smo izpolnili pričakovanja.

Ene na državnozborskih volitvah, kjer smo bili vsi slabe volje zaradi rezultata, drugo pa še na lokalnih volitvah. In potem se odločimo tudi, kako naprej.

No, vaši stranki pogosto menjate predsednike. Pa me zanima, se kaj pripravlja tudi Matjažu Hanu?

Pri nas vsi bivši predsedniki pravijo, da eno izmed najtežjega dela biti predsednik Socialnih demokratov.

Najprej te vsi nagovarjajo, da sprejmeš funkcijo, da kandidiraš. In potem naslednji dan, ko si izvoljen, začnejo kritizirati, kaj vse bi moral narediti, pri tem, da so ta mnenja včasih diametralno nasprotna.

Nekateri niste dovolj glasni, to ste preveč glasno povedali, boste razdrli koalicijo. Ne sliši se vas. Tu ste se obnašali preveč neprimerno.

Tako da zagotovo sem pravzaprav ponosna na to, da pripadam stranki, kjer ne mislimo vsi enako. Kajti več glav več ve.

Bi pa lahko včasih, ko nekoga imenujemo na neko funkcijo, mu dali tudi zaupanje, vsaj določeno obdobje miru, da se postavi, da začne delati in potem včasih tudi kritiko najprej povedali osebno, ne pa preko medijev ali pa preko takšnih ali drugačnih družbenih omrežij.

Sama pa nimaš ambicij, da bi bila predsednica stranke glede na to, da si bila za podpredsednico na zadnjem kongresu izvoljena z, ne vem, rekordnim številom glasov, ne.

Ja, moja politična kariera je pravzaprav malo posebna, a ne. Mene stranka vedno najde skorajda takrat, ko je potrebno reševat neko krizno situacijo. Sama sem se imela vedno za nekega kriznega menedžerja.

Rada sem pa med ljudmi in rada sem na terenu in zdi se mi, da je za pogovor si potrebno vzeti čas.

Da nismo na terenu samo zato, da mi povemo, kaj se dogaja v parlamentu ali na vladi, ampak predvsem, da poslušamo ljudi, ker živimo mi v nekem mehurčku enih in istih ljudi, s katerimi se srečujemo in ti povedo svoje mnenje.

Prav pa je, da slišimo še druge.

In mislim, da zaradi tega, ker se mi zdi, da znam poslušat, uživam tudi tako zaupanje v stranki na terenu in tudi verjetno zaradi tega, ker sem velikokrat nastavila hrbet, ko ni bilo nobenega drugega kandidata, ki bi prevzel odgovornost in nenazadnje tudi s tem odstopom pri tej tragični nesreči v Novem mestu, kjer se mi zdi še vseeno, da sem ravnala prav in tudi sem lahko to naredila zaradi tega, ker sem imela vso zakonodajo pripravljeno in vse, kar je bilo na načrtu, razen zadnje novele Kazenskega zakonika, je bilo v parlamentu tudi sprejeto.

Tako da odgovor na tvoje vprašanje: če bi želela kandidirati za predsednico, bi to naredila prejšnjič, ko sem uživala res visok ugled, ne samo pri naši stranki, tudi izven. Takrat so mi vsi hecali tudi, zdaj bi morala iti na evropske volitve, pa se je meni zdelo, oprostite, sprejela sem odgovornost in sem pravosodna ministrica zdaj dva meseca po tem se je pa kaj spremenilo, bom pa šla na evropske volitve?

Zdi se mi enostavno to neodgovorno. Če si sprejel določeno delo, ga opravi do konca po svojih najboljših močeh in tako bom ravnala v prihodnosti in mislim, da sem tako ravnala tudi v preteklosti.

Tudi moji hčerki sem rekla, kjerkoli krožek, ko se je vpisala, eno leto do konca mora vztrajati.

Ali bo po tem, ko Golobu ni uspelo sestaviti koalicije, SD spet postala vodilna stranka na levem političnem polu? To je bilo moje vprašanje. To ni bila napoved.

Zdaj, nam se ni treba tako zelo ukvarjati s tem, kdo je zmagal te volitve. Mi vemo, da smo pričakovali boljši rezultat in bi lahko bilo boljše.

In sama sodim, da se je na koncu spet naredilo neko taktično glasovanje, da so se ljudje odločali med dvema voditeljema. Tudi v medijih je bilo pravzaprav tekmovanje med predsednikom takratne vlade in predsednikom sedaj te nove vlade.

Tako da zagotovo, ta štiri leta, ki nas čakajo, ne bodo lahka.

Potrebno bo res tudi za nas v opoziciji zelo, zelo veliko delati. Vsaj tako kažejo začetki.

Sem pa prepričana po svetovnem nazoru na levi strani, tako da si ne želim desne, desne vlade in upam, da bo po štirih letih, če ne prej, drugače.

Zakaj je Golobova koalicija oziroma ta vaša koalicija izgubila volitve? Kaj bilo? Kaj ste naredili narobe?

To so lahko moja ugibanja. Mogoče nekateri politični komentatorji to znajo boljše predstaviti, povedati.

Po bitki je lahko tudi vsak general, ampak če gledam jaz svojo pozicijo, mi smo velikokrat bili tisti, ki smo morali zaradi dobrobiti Slovenije, zaradi tega, da pač vlada nadaljuje s svojim delom, se ugrizniti v jezik in včasih, tudi molčati. In tudi naši volivke in volivci to niso dobro sprejeli.

To je spet tisto vprašanje. Mi smo vedno sojeni, ko da naredimo nekaj narobe.

Se pravi, ljudje vidijo, kako se je predsednik vlade obnašal do svojih koalicijskih partnerjev, kar ni dobra popotnica za tiste, ki jih nagovarjaš, da postanejo tvoji koalicijski partnerji.

Vseeno, če gledamo, je leva sredina dobila večino glasov.

S tem, da so ljudje smatrali, da so določene stranke, ki so se zdaj pozicionirale pravzaprav ekstremno desno, da so jih smatrali kot levo sredinske stranke.

Zdaj, a gre tukaj za prevaro volivcev ali karkoli, a ne, pač to je na volivcih samih, da se odločijo in priložnost bodo imeli, če ne prej, čez štiri leta.

Kje bo Golob čez štiri leta? Ali bo se res vrnil na položaj predsednika vlade, kot je napovedal, ali bo že prej obupal in šel v gospodarstvo?

Nisem mu toliko blizu, da bi znala odgovoriti na to vprašanje. Verjetno to vprašanje za njega ali pa za tiste njegove najbližje, a, sodelavce ali prijatelje.

Jaz si želim, da bi imeli levo vlado, tega nisem nikoli skrivala in da bi imeli na mestu predsednika vlade državnika, ki bo tudi včasih velikodušno, predvsem pa enakopravno ali pa enakovredno obravnaval vse svoje partnerje, pa tudi iskal konsenz širše.

Prihodnje leto bomo imeli predsedniške volitve. Ste v SD zadovoljni s predsednico Natašo Pirc Musar ali boste imeli na volitvah svojega kandidata oziroma kandidatko?

Zaenkrat lahko rečem, da se ukvarjamo sami s seboj in z lokalnimi volitvami, tako da bi bilo preuranjeno o tem, kaj bomo naredili na predsedniških volitvah. Jaz, se s predsednico velikokrat srečala, jo tudi spoštujem, tudi njene zadnje geste, tako da bo verjetno to, ta odgovor, če mi boš postavil vprašanje, čez nekaj mesecev lažji.

Recimo, bi sama imela ambicije kandidirati za predsednico države?

Jaz? Hvala. Malce si pristranski do mene. Ne. Mislim, da mora biti človek iz pravega testa.

Mogoče je to tudi moj ženski karakter, da se ne čutim dovolj sposobna ne biti predsednica stranke, kaj šele pomisliti, da bi lahko opravljala takšen pomemben položaj.

Sem pa vedno vesela, ko se za to odločijo ženske in imajo mojo podporo, tako da bomo videli, kaj bo v prihodnosti.

Kaj boste pa naredili, recimo kot prej si omenila, lokalne volitve v Ljubljani. Boste imeli svojega kandidata? Boste podprli koga od kandidatov? Zdaj napoveduje se sedanji župan Zoran Janković, potem zelo verjetno Urška Klakočar Zupančič. Menda je v igri tudi Luka Mesec.

Verjetno bi bilo dobro, če bi se lahko dogovorili, kje bi našli kakšnega skupnega kandidata in bi ga stranke na levi, tudi podprle.

To je ena teorija.

Druga teorija pa je, da če si pomembna stranka ali pa neka resna stranka, moraš za najpomembnejše položaje imeti tudi svojega kandidata ali kandidatko.

Tako da zaenkrat je prezgodaj.

Ne vem, kaj so se pogovarjali tudi v območni organizaciji tukaj na, ali pa občinski v Ljubljani.

Kajti pri nas imamo demokracijo v stranki in se občinske organizacije pravzaprav same odločijo, kaj bodo naredile in, tudi potem za to nosijo svojo odgovornost.

Ali jaz iz tega odgovora prav sklepam, da v bistvu iščete enega kandidata, ki ni Zoran Janković?

Nikoli ni bil Zoran Janković naš skupni kandidat.

Kakšni so pa tvoji politični načrti? Bila si ministrica za obrambo, za pravosodje. Te zanima še kakšen resor? Recimo čez štiri leta, ko praviš, da boste prišli nazaj.

Vesela sem, da lahko zastopam, najino občino Velenje v parlamentu, kajti poznalo se je obdobje, ko nismo imeli svojega poslanca ali poslanke, tako da upam, da bom zelo dobro opravljala to nalogo in v tem trenutku ne razmišljam o ničemer drugem. In to sem tudi povedala. V kolikor bi bila sestavljena levosredinska vlada, jaz iz parlamenta ne bi šla.

Takrat prvič, ko sem bila obrambna ministrica, sem to lahko naredila zaradi tega, ker je za mano prišel drug poslanec iz drugega dela Velenja, Šoštanj, Šmartno ob Paki, če se spomniš. Tako da je Velenje imelo vseeno svojega predstavnika v parlamentu.

Kakšna bo nadaljnja politična usoda, ne znam reči. Upam pa, da bodo moji sosedi, prijatelji, znanci v Velenju prepoznali moje delo v prihodnosti in da bom uspešno zastopala interese Velenja.

Predvsem ker se mi zdi, da imam res veliko znanja.

Vem, na katera vrata potrkati. Vem, kako proceduralno voditi vse postopke in lahko olajšam, na eni strani vodenje zadev občinskega pomena, se pravi to, kar so naloge lokalne skupnosti, pa je potrebno vseeno kdaj kakšen “žegen” dobiti tudi s strani države, predvsem pa tudi tisto, kar so pa državne pristojnosti.

Zdaj, cesta v Velenje, kljub temu, da se gradi tretja razvojna os, je še vedno v katastrofalnem stanju in kar veliko, različnih področij je, ki jih je potrebno urediti. In če je očitek ministru, da se lahko ukvarjaš v vladi z drugimi zadevami samo z vidika tvojega resorja, lahko pa kot poslanec vprašaš vse.

Karkoli, kateregakoli ministra ali ministrico. In tukaj mislim, da je potem tudi prednost za kraj narediti kaj več dobrega, če si poslanec, poslanka.

Andreja, najlepša hvala za ta lep pogovor.

Vam, drage gledalke, gledalci, poslušalke poslušalci, pa se zahvaljujem za pozornost. Spremljajte nas še naprej. Spremljajte Reporter tako v tiskani kot, kot v spletni obliki, seveda pa tudi naš podcast.

Vidimo se prihodnji teden, ko bo z vami Dejan Steinbuch.

Najlepša hvala za povabilo in lep pozdrav vsem.