Ob nedavni aferi, ko se je razkrilo, da je minister za finance Dušan Mramor ekonomski fakulteti v minulih letih dejansko ukradel 23 tisoč evrov neto v obliki protizakonitih dodatkov za stalno pripravljenost (bruto 45 tisoč evrov), se je Mramor branil tudi z besedami, da so dodatke izplačevali zaradi dodatnih obremenitev zaposlenih. Zaradi njihovega dodatnega dela in izplačil se dviguje kakovost fakultet in ugled v svetu, je zatrdil. Toda, kot kažejo podatki, višina plač ni nujno premosorazmerna s kvaliteto posamezne fakultete ali univerze.

Tako je bila na primer Univerza v Ljubljani na šanghajski lestvici kakovosti univerz, ki je najbolj uveljavljena v svetu, lani uvrščena med 401. in 500. mestom, medtem ko je bila na primer Univerza v Beogradu na tej lestvici uvrščena bolje – med 301. in 400. mestom (na posamezna mesta je uvrščenih le prvih sto univerz na svetu). In to čeprav je povprečna neto plača rednega profesorja na ljubljanski univerzi okoli 2500 evrov, njegovega kolega z beograjske univerze pa le 650 evrov. Tudi na lestvici URAP (University Ranking by Academic Performance) se beograjska univerza odreže precej bolje – lani je pristala na 208. mestu, ljubljanska pa na 282. mestu.

In kako rektor Univerze v Ljubljani dr. Ivan Svetlik pojasnjuje to ogromno neskladje? »Raziskovalna uspešnost Univerze v Beogradu in Univerze v Ljubljani je primerljiva. Predvidevamo, da na boljšo uvrstitev Univerze v Beogradu na omenjenih lestvicah vpliva tesnejša povezava z včasih neodvisnimi raziskovalnimi inštituti. Res je, da so plače v povprečju v Srbiji nižje, vendar so hkrati v povprečju nižji tudi življenjski stroški.«