Kardiolog Blaž Mrevlje v tekmo za vodjo nabavne službe v UKC Ljubljana

Interventni kardiolog Blaž Mrevlje, ki je skupaj z njegovim kolegom kardiologom Markom Nočem v UKC Ljubljana najbolj zaslužen za občutno znižanje cen žilnih opornic v Sloveniji, želi to storiti še pri okoli 20 tisoč drugih medicinskih materialih. Prijavil se je na razpis za položaja pomočnika generalnega direktorja UKC Ljubljana za nabavo. Dolgoletni vodja nabavne službe Bojan Uran je odšel s tega položaja lani, kmalu za tem ga je komisija državnega zbora za preiskavo zlorab pri nakupu žilnih opornic naznanila organom pregona zaradi sumov kaznivih dejanj. Nasledila ga je finančnica Varja Dolenc. Slednja je dala prejšnji mesec po letu dni odpoved, saj si je našla »manj stresno delo«. Predstavljamo, kako bi se zniževanja cen medicinskih materialov lotil kardiolog Blaž Mrevlje.

Zakaj ste se odločili za prijavo na razpis, kaj je vaš cilj, če bi bili izbrani?

Z odstopom gospe Varje Dolenc z mesta pomočnice generalnega direktorja UKC Ljubljana za nabavo je zame nepričakovano nastal nov izziv - ponoviti zgodbo z žilnimi opornicami na preostalih 20 tisoč zdravilih, medicinskih pripomočkih, opremi, IT in servisnih storitvah in znižati cene na nivo cen prostega evropskega trga. Na ta način privarčevati na letni ravni nekaj deset milijonov evrov samo v največji univerzitetni bolnišnici. In jih porabiti za obnovitev razpadajočih stavb UKC Ljubljana, zvišanje plač predvsem medicinskim sestram in nemedicinskemu osebju, zaposlitvi dodatnih kadrov kjer so potrebni, posodobitvi opreme in naprav. Poleg tega bi v UKC ustanovili poseben nekaj milijonski sklad za načrtno, ciljno in sistematično izobraževanje mladih v tujini, strokovno povezovanje s sorodnimi institucijami ter raziskovanje in publiciranje, s čimer bi v končni posledici UKC Ljubljana resnično lahko postal ena izmed vodilnih univerzitetnih in raziskovalnih bolnišnic v Evropi. To je možno le s popolno ukinitvijo organiziranega kriminala in sistemske korupcije, ki potekata pod krinko univerzitetne medicine. Pomenilo pa bi tudi onemogočanje nadaljnje korupcije. UKC Ljubljana bi namreč privarčeval na letni ravni ogromno denarja, ki bi ga lahko usmeril v že omenjene dejavnosti, ki so poleg vrhunskega zdravljenja bolnikov tudi njegovo osnovno poslanstvo. Vzpostavila bi se nazaj pozitivna selekcija in obrnil sistem vrednot - vrednota bi ponovno postala znanstvenost in ne plenjenje. Na vodilna mesta bi nazaj prišli akademiki, z njih pa odšli plenilci. S tem tudi dajem izziv politikom, ki v tem času obljubljajo, vsi po vrsti, da vedo, kako urediti zdravstvo in da ga bodo sedaj res in definitivno uredili. Če mislijo resno, s kandidaturo ne bi smelo biti težav. Obljubljajo tudi, da je treba privabiti Slovence, ki so si izkušnje nabirali v tujini nazaj, da bodo pomagali izboljšati državo. Jaz sem si jih v zadnjih letih nabiral in nabral v štirih državah Evropske unije in v štirih različnih javnih zdravstvenih sistemih. Če mislijo resno, ponavljam, s kandidaturo ne bi smelo biti težav.

Ali se da na podoben način, kot vam je uspelo znižati cene žilnih opornic, znižati tudi druge cene medicinskega materiala?

Seveda. Ni vprašanje, ali je vsak od 20 tisoč artiklov preplačan. Vprašanje je le, za koliko. Po mojih informacijah in tudi izkušnjah iz zgodbe z žilnimi opornicami je večina artiklov preplačana za faktor števila pi. Če je res, je imel nekdo velik smisel za humor.

Na kakšen način bi se lotili tako zahtevnega projekta. Na katere ljudi bi se oprli?

Projekt ni zahteven. Če je volja, in če politiki mislijo z obljubami o ureditvi zdravstva resno (to bo za vse politične stranke test), se da ob njihovi podpori vse urediti v nekaj mesecih. Podatke o cenah vseh 20 tisoč zdravil, medicinskih pripomočkov ter opreme, kakor tudi, koliko stanejo v tujini IT storitve in servisiranje naprav in opreme, že učinkovito pridobivam od prijateljev iz tujine. Iz tega se bo hitro videlo, kako škodljive so trenutne pogodbe za davkoplačevalski denar. Škodljivo pogodbo se da vedno prekiniti. Gre namreč za denar, ki ga en milijon delovnih ljudi, od katerih jih 75-odstotkov zasluži manj kot je povprečna plača, težko zasluži, zato s podporo davkoplačevalcev tudi ne bi smelo biti problema. Potem bi sledila pogajanja. Cene nobenega od 20 tisoč artiklov ne bi smele biti za več kot 10 odstotkov višje, kot so na prostem evropskem trgu, denimo v Nemčiji, ki ima bistveno višji BDP in bistveno nižje cene. V primeru nesodelovanja bi kot velik porabnik bili velika stranka in bi lahko nabavljali neposredno na prostem evropskem trgu. Zato smo se mu priključili. Oprl sem se že in bi se tudi v bodoče predvsem na ljudi iz tujine.

Ali je mogoče to zadevo sploh speljati, če je na UKC še vrsta ljudi, ki so akterji tovrstne korupcije?

Če smo kot človeštvo prišli na Luno in trenutno že skoraj potujemo na Mars, se da v 21. stoletju v eni od članic Evropske unije tudi urediti eno excelovo tabelico z nabavnimi cenami. Pri žilnih opornicah smo to že dokazali. Ostalo je copy-paste. Akterji pa tako in tako, tako ali drugače, že po tihem izginjajo iz ustanove.