Kapital, ukraden demokratični strani

Na kontinuitetni strani se jasno vidi, da je ustanavljanje (ali preimenovanje ali združevanje) strank popolna poljubnost – seveda z vidika minimalne odgovornosti do ljudi in do slovenske države. Zavezani niso absolutno ničemur, razen interesu ključnih ljudi in njihovih mrež. Kot vse drugo je predmet manipulacije tudi ideologija, ki se po potrebi razrašča vse do malikovanja totalitarizmov (Stožice). Vsekakor imajo za svoje nenehno zlorabljanje politike na voljo vsa orodja, pri čemer je posebno dobrodošlo in učinkovito skoraj vseobsegajoče medijsko enoumje.

Pomladna stran teh taktičnih prednosti nima. Zavezana naj bi bila pravilom igre, ki jih narekujeta demokratični ustroj in osnovni trud za osebno poštenost. Pred dvema desetletjema je ta stran začela iz povsem neprimerljivih izhodišč in zaostanka do danes ni bistveno zmanjšala. Od kasnejšega ustanavljanja novih strank je imela pozitivni potencial Bajukova Nova Slovenija, drugo je bilo v službi rušenja. Odnosi med strankami demokratičnega izvora so precej nesproščeni, nemalokrat napeti. Poleg tega je o vsaki mogoče upravičeno reči marsikaj kritičnega, to pa volivce ob propagandi, češ da so vsi enaki, odvrača.

Taka zgodovina, občutljivi odnosi in parlamentarni oziroma volilni sistem narekujejo preudarnost pri novih podvigih. Po drugi strani pa je na t. i. »sredini« veliko ljudi, ki so sicer normalni, tudi dobronamerni, a politično povsem nedorasli. Te pri volitvah večinoma na limanice zvlečejo manevri tranzicijske levice. Bodisi da volijo njihovo instalacijo, bodisi da abstinirajo. A če bi ti ljudje vsaj nekoliko razumeli položaj, jim seveda ne bi sledili. To je brez dvoma že dve desetletji kapital, ki je ukraden demokratični strani. Kako te ljudi pripeljati domov, k sebi, ostaja veliko vprašanje, ki združuje tako fineso kot tudi velikopoteznost.