Če je bil kdo presenečen nad spremembo protokola tik pred zdajci – kot drugi govornik se je, poleg predsednice države, k besedi priglasil tudi predsednik vlade –, bi moral biti ob spremljanju tega dogodka šokiran.

Z novimi pravili so na vladi očitno tako (po)hiteli, da jim ni uspelo niti zlektorirati vabil, na katerih sta na proslavo vabila predsednica republike in predsednik vlade »Republike Sovenije«. Kaj takšnega se doslej menda še ni dogajalo.

Kam je izginil tisti »l«, je sploh najbolj pomenljivo vprašanje. Sicer pa je vsakemu jasno, da beseda »Sovenija« nakazuje hudo obremenjenost s Sovo. Sploh po tistem, ko je v Ljubljani zasačila zasebne izraelske operativce. Kdo jih je najel, koliko ga je to stalo in s kakšnim motivom so snemali vsaj pol ducata posameznikov, so še vedno vprašanja, na katera nam odgovorov nekako nihče ne privošči.

Ne glede na dejanski razlog angažmaja izraelskih operativcev v Sloveniji smo lahko že zdaj prepričani, da pod Janševo vlado tega odgovora ne bomo dobili. Aktualna vlada bo kvečjemu poskrbela, da se preiskava tega dogodka čim bolj vleče in izgubi v poplavi drugih škandalov in afer. Zato tudi toliko provokacij z ideologijo ali zgodovino – samo da narod čim prej pozabi na tiste čase. Bolj ko so ljudje sprti med sabo, manj nevarnosti je za vladajoče.

V tem pogledu je bila državna proslava na Trgu republike kot naročena za preusmerjanje pozornosti. Janševi verniki, med njimi tudi takšni, ki so minulo sredo zvečer kričali in žvižgali med govorom predsednice, ker je večkrat ošvrknila skušnjave večnega opozicijskega voditelja, so podoben fenomen kot Marxov proletariat; ponižani, razžaljeni, ranjeni in predvsem prestrašeni. Populistični politiki, ki jim pihajo na dušo, pa ne počnejo nič drugega kot to, da danes sejejo veter, da bi jutri želi vihar.

Janševe ode osamosvojitvi in osamosvojiteljem so nam že dobro znane, vsebinski del državnih proslav pod taktirko desničarjev prav tako. Kar je za nekatere manifestacija domoljubja in spoštovanja vrednot, je za druge degradacija kulture in umetnosti v navadno gasilsko veselico, kjer ne manjka niti škandalozno prirejena italijanska evrovizijska popevka iz leta 1992.

Pa zapojmo skupaj, insieme, o tej naši združeni Evropi. Italijanščina na državni proslavi slovenske neodvisnosti ni kot brezčasna, nadnacionalna Beethovnova Oda radosti, pač pa nosi zgodovinsko obremenjeno sporočilo. Kako so lahko snovalci letošnje proslave tako udarili mimo, je vprašanje zase.

Vendar je italijanščina še najmanjši problem. Ko se namreč zgodi, da se osrednja državna proslava na Trgu republike spremeni v nogometno tekmo, na kateri privrženci tistega politika, ki na čelu stranke kljubuje času že celih 33 let, izžvižgajo predsednico republike, ker jim ni povšeči njen govor, nenadoma nismo več sredi Ljubljane, ampak v Washingtonu.

In topel junijski večer v trenutku postane mrzlo januarsko jutro, ko se množica naščuvane drhali prebije v kongresno stavbo na Kapitolskem griču, da bi preprečila zaključek demokratičnega procesa razglasitve volilnih rezultatov. Trumpovi podporniki so po zaslugi svojega idola odprli Pandorino skrinjico, iz katere se je zdaj tudi na Slovenskem usulo vse, kar ta dežela slabega premore.

Primitivno žvižganje in negodovanje ob predsedničinem govoru je bil »spontan« odziv na njene kritične besede; Janševi podporniki, pravzaprav verniki, so znoreli, ker je Nataša Pirc Musar izrekla nekaj kritičnih misli o skušnjavah nove oblasti. Nič, na kar je opozorila, ni bilo rečeno na pamet ali celo izmišljeno.

Nataša Pirc Musar se končno obnaša kot predsednica vseh in to svojo nevtralno, nepristransko vlogo vse bolje opravlja. Če bo zmogla ostati načelna in nepristranska tudi takrat, ko bodo svoj cirkus zganjali levičarji, ji bomo lahko čestitali za še en mandat.

A ker ima vsak kovanec dve plati, premier Janša pa zagotovo ni edini, ki ima svojo agendo, si tudi obnašanje predsednice države zasluži kratek komentar.

Ker hrepeni po še enem mandatu in seveda prvenstveno računa na glasove levice in liberalne sredine (ki je je bolj za vzorec), Nataši Pirc Musar permanentni konflikt z desnico zgolj koristi, saj ji občutno dviguje priljubljenost. Ključe do drugega mandata ima v rokah Janez Janša. Če bo NPM napadal, jo bo samo utrjeval na levem polu; če bo z njo sodeloval in jo javno hvalil, ji bo delal medvedjo uslugo.

Za konec še ključno spoznanje: JJ v četrtem mandatu ni prav nič spremenil svojega političnega modusa operandi. Ostal je tak, kakršen je bil vedno, Janševa vlada pa že prve tedne dokazuje, da na oblast ni prišla zato, da bi gledala v zrak, ampak zato, da se maščuje za vse krivice, resnične in namišljene.

Zato tudi pomenljive premierjeve besede po inavguraciji, da ne bo nobenega popuščanja. Res ga ne bo, celo pri državnih proslavah bodo poskrbeli, da upravičijo sloves ljubiteljev gasilskih veselic, ki po novem postajajo osrednji kulturni dogodki. V državi, kjer je zavladala vaška demokracija, to ni nobeno presenečenje. Damjan Murko je že v garderobi.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.