Neuradna kampanja sicer poteka že od druge polovice junija, ko je odvetnica Nataša Pirc Musar na Ruski dači napovedala svojo kandidaturo in tako prehitela Marto Kos, ki ni skrivala podobnih ambicij, potem ko je v koalicijskih pogajanjih za sestavo nove vlade Roberta Goloba izpadla iz igre, da bi postala ministrica za zunanje zadeve.
Podobno kot minuli teden, ko se je Kosova nepričakovano umaknila iz volilne dirke, o čemer se je že nekaj časa javno govorilo, so se že na začetku poletja postavljala vprašanja, kaj se v resnici dogaja na levi sredini, da sta v predsedniško tekmo vstopili dve politično močni kandidatki, ki bosta nagovarjali isto volilno bazo. Še posebej, ko se je Pirc Musarjeva ob napovedi svoje kandidature javno pohvalila s podporo dveh nekdanjih predsednikov: Milana Kučana in Danila Türka. Za nameček pa je Kučan ob tem izjavil, da bi bilo sistemsko nesprejemljivo, če bi imela ena stranka (Gibanje Svoboda) v rokah tri ključne položaje v državi; poleg premierskega še predsednice državnega zbora in države.
Zgodba s kandidaturo Marte Kos je bila tako končana, še preden se je sploh začela. Že na začetku jo je zapečatil Milan Kučan, in prav nič ni pomagalo pridušanje premierja Goloba, da tudi nekdanji predsednik včasih ustreli kakšnega kozla. Pirc Musarjevo je Kučanova podpora v anketah javnega mnenja takoj izstrelila na prvo mesto, Kosova pa je bila za Anžetom Logarjem šele tretja in je v nadaljevanju za svojo glavno tekmico začela vse bolj zaostajati. Uvrstitev v drugi krog je vse bolj spominjala na misijo nemogoče.
Zadnja Tarča TV Slovenija je bila v prvi vrsti namenjena pranju javne podobe »Kučanove Nataše«, da bi v javnosti delovala kot žrtev napadov v medijih, ki naj bi bili menda politično motivirani.
Umik Marte Kos iz predsedniške tekme je nedvomno hud udarec za Roberta Goloba. Po triumfalni zmagi na aprilskih parlamentarnih volitvah je že po štirih mesecih prišel čas za streznitev. V politiki, podobno kot v športu, niso samo zmage, so tudi porazi. Še posebej za novince je politična realnost lahko zelo kruta in pri tem prav nič ne pomaga rinjenje z glavo skozi zid. Včasih je potrebno sprejeti tudi poraz, se čim prej pobrati in iti naprej. Bo Golob, ki je umik Kosove obžaloval in ob tem javno zanikal, da bi bila to njegova zahteva, to zmogel?
V Gibanju Svoboda so si zdaj vzeli dva tedna za razmislek o nadaljnjih korakih. Novega lastnega kandidata ne bodo imeli, o tem, da bi podprli koga drugega, pa se bo svet stranke šele odločil. Morda v prvem krogu, podobno kot v koalicijski SD, ne bodo podprli nikogar.
Je pa neobičajno, da nobena od vladnih strank, tudi Levica ne, nimajo svojega kandidata za funkcijo predsednika republike. Ker nihče med njimi noče biti poraženec, pa se v drugem krogu lahko zgodi, da bodo tudi v Gibanju Svoboda podprli »antijanša« kandidata, tudi Natašo Pirc Musar, ki sicer že zdaj uživa precej simpatij med politiki, članstvom in volivci vseh treh političnih strank Golobove koalicije.
Pa lahko Kučanova protežiranka po umiku Marte Kos zmaga že v prvem krogu? Najbrž ne, razočarani volivci Kosove bodo svoje glasove lahko dali tudi kateremu drugemu kandidatu leve sredine – Ivu Vajglu ali Vladimirju Prebiliču. Pirc Musarjeve mnogi na levici ne marajo iz različnih razlogov. Ne samo zaradi njenega karakterja, ki je vse prej kot predsedniški, tudi zaradi prtljage, ki jo skupaj z zakoncem Alešem Musarjem, šefom njene volilne kampanje, nosita še iz časov Aktive Group privatizacijskega tajkuna Darka Horvata.
Silvester Šurla
Zato ni presenetljivo, da ima Pirc Musarjeva drugače od Anžeta Logarja kar precej težav pri zbiranju pet tisoč potrebnih podpisov za vložitev kandidature.
Zadnja četrtkova Tarča TV Slovenija je bila v prvi vrsti namenjena pranju javne podobe »Kučanove Nataše«, da bi v javnosti delovala kot žrtev napadov v medijih, ki naj bi bili menda politično motivirani. Razumeti je bilo, da naj bi jo v Reporterju zadnja dva meseca načrtno sesuvali samo zato, da bi s tem pomagali Marti Kos.
Takšna teorija zarote je v resnici popolna neumnost. Kaj pa, če so ti članki koristili še komu drugemu, recimo Anžetu Logarju? Preiskovalni novinarji Tarče imajo kratek spomin, novinarji Reporterja, še prej Maga, zadnji dve desetletji kritično sledimo poslovni in karierni poti zakoncev Pirc Musar. Člankov, ki smo jih o tem napisali, bi bilo za najmanj tri Tarče, a v uredništvu omenjene oddaje očitno ni interesa (Erika Žnidaršič bi dejala – »vsi vemo, zakaj«), da bi tem zgodbam tudi oni prišli do dna.
Poslovno omrežje Aleša Musarja so prikazali le površinsko, namesto da bi šli v globino in preiskali njegove poslovne in finančne akrobacije. Preverili niso niti javno objavljenega spiska o premoženju, s katerim se je v oddaji kitila Pirc Musarjeva – kako sta do njega prišla in ali sta ga kaj tudi zavestno prikrila.
Kdaj, če ne zdaj v času predvolilne kampanje, je dolžnost medijev do javnosti, da skrbno preiščejo preteklost kandidatov, ki želijo biti moralne avtoritete naroda in nam vsem s predsedniškega piedestala soliti pamet.
