Karitativna dejavnost Cerkve je bila v nedemokratičnem in totalitarnem režimu na Slovenskem preganjana. Zanimivo je, na Hrvaškem ni bilo tako. V začetku leta 1975 se je v spremstvu v neidentificirane nune iz Ljubljane s kombijem italijanske registracije iz Gorice v Cerknico pripeljala sestra Michelangela Maraž. Tako se začenja udbovska zgodba v zapisu (27. 3. 1975), ki smo ga pridobili.
Pripoveduje o prihodu »nune«, »rodom iz Števerjana, italijanske državljanke, bivajoče v domu Marijinih sester v Gorici«. In se nadaljuje: »Sestra Michelangela aktivno sodeluje v akciji zbiranja materialnih dobrin za invalide, ki jo propagira verski list Ognjišče. V Cerknici je skupaj z našo nuno obdarila tri invalidke, eno od teh pa je za več dni odpeljala na izlet na Štajersko, Miri Vesel iz Žerovnice, ki je že pred tem dobila preko akcije Ognjišča gramofon in ročni pletilni stroj, sta nuni ob tej priliki izročili 9.000 dinarjev.«
Kot lahko razberemo iz informacije SDV je pogumna sestra gotovo vedela, v kaj se spušča. Ni bila kaznovana, a v Jugoslavijo ni smela več: »Oddelek za notranje zadeve SO Cerknica bo ob ponovnem prihodu sestre Michelangele uvedel zoper njo postopek po zakonu o gibanju in prebivanju tujcev v SFRJ in ji odpovedal gostoljubje.« Na meji bi imela – aludiramo kajpada na žgoče spreminjanje zakonodaje o tujcih – individualno obravnavo, a vrniti bi so morala v varno državo – Italijo.
Udba se ni motila, res je bilo »krivo« Ognjišče. Ustanovitelj revije Franc Bole je leta 1967 uvedel dobrodelno rubriko Poštni predal dobrote s podrubriko Sklad Antona Vovka. Z zbranimi sredstvi je želel pomagati ljudem v stiski, v tem pa so oblastnike videli prepovedano organizirano karitativno delovanje Cerkve. Udbovci so zato sredi leta 1974 preiskali uredništvo in Boletovo stanovanje. Iskali so denar, ki so ga zbrali v omenjeni rubriki. Za tri leta je bil njemu in drugim sodelavcem odvzet potni list.
