Medtem ko je Primčeva stranka prejšnji teden sprejela sklep, da odstopa od volitev in naj volivci podprejo SDS in druge pomladne stranke, Kanglerjeva ni eksplicitno podprla nobene pomladne stranke, čeprav je jasno, da gre za stranki SDS in NSI, ne pa tudi za SLS, ki ji ankete ne napovedujejo vstopa v parlament. Kanglerja je španovija s Primcem drago stala: štiri leta se je pripravljal na volitve, na koncu pa je njegov koalicijski partner napačno vložil kandidaturi v dveh volilnih enotah, s čimer so se že tako majhne možnosti Združene desnice za vstop v državni zbor še občutneje zmanjšale.
Če Primc ne bi pohitel s sklepom, da odstopajo od volitev, bi lahko še upali na 1,2 odstotka glasov, kolikor morata dve v koalicijo povezani stranki dobiti, če želita za svoje delovanje prejemati finančna sredstva države, s katerimi bi se lahko pripravili na naslednje lokalne in državne volitve. Seveda se mnogi sprašujejo, koliko je njegova odločitev povezana z interesi Janeza Janše, da bi glasove za Združeno desnico preusmerili v SDS in da ne bi bili izgubljeni.
Še pred dvema letoma je Primc veljal za osebo, ki lahko na volitve pritegne dodatne volivce, saj je z uspešnim referendumom proti spremembam družinskega zakonika pridobil priložnost za ustanovitev svoje politične stranke. V ozadju naj bi bili tudi interesi SDS, da bi s Primčevo stranko nagajali NSI, ki je trmoglavila na svoji samostojni politični poti (brez Janševega patronata). Primc namreč velja za zvestega Janševega oprodo: čeprav prihaja iz SLS, je kot prvi mož Odbora 2014 organiziral shode za izpustitev Janše iz zapora, na katerega je bil obsojen v zadevi Patria.
Ob ustanovitvi Gibanja za otroke in družine ter pozneje stranke Glas za otroke in družine so mu javnomnenjske agencije, ki so ga merile, kazale, da lahko osvoji do šest odstotkov glasov. Če bi v parlament poleg SDS in NSI vstopila še Primčeva stranka ter SLS (ali SNS Zmaga Jelinčiča), bi desnica lahko prišla do absolutne večine, ki bi ji omogočila sestavo vlade. Poznejše delovanje in nedelovanje Primčeve stranke je te upe desnice razblinilo. Že samo zagovarjanje prepovedi splava je v Sloveniji programska točka, ki privablja več gorečih nasprotnikov kot privržencev. Slovenija ni Poljska, kjer s podobnim programom vlada stranka Jaroslawa Kaczyinskega Zakon in pravica.
Podobno kot Jim Jones, ameriški vodja sekte Ljudski tempelj, ki je v sedemdesetih letih svoje privržence preselil v Gvajano in jih prisilil, da so kolektivno popili strup, je Aleš Primc dosegel, da njegovi kandidati zdaj javno pozivajo svoje volivce, naj ne volijo njih, ampak kandidate SDS.
Prvo veliko napako je Primc naredil med lanskimi predsedniškimi volitvami, ko je zamudil priložnost, da bi s svojo kandidaturo promoviral svojo stranko pred letošnjimi državnozborskimi volitvami, kar je denimo storil Marjan Šarec, ki zdaj velja za enega od volilnih favoritov. Primc je raje stavil na upokojeno učiteljico Angelco Likovič, ki jo javnost pozna iz resničnih šovov po skrajno konservativnih stališčih.
Stara tercialka, za katero je največji Slovenec v zgodovini Janez Janša in ki zamenjuje praznike nekdanje Jugoslavije s prazniki samostojne slovenske države, je zabila prvi žebelj v krsto Primčeve stranke. Prejela je najslabši volilni rezultat, 4.418 oziroma 0,59 odstotka glasov.
Največjo napako so pravzaprav naredile vse desnosredinske stranke, ko niso našle skupnega kandidata za predsednika države. Tako pa so vse štiri njihove kandidatke skupaj prejele manj glasov kot Šarec, povrh vsega pa je prvak SDS v kampanji ostro napadal Boruta Pahorja in s tem krepil Šarca, ki ima zdaj med vsemi strankami največ možnosti, da ga na volitvah premaga. V prvem krogu na predsedniških volitvah je Šarec prejel približno toliko glasov kot SDS na zadnjih parlamentarnih volitvah 2014.
Pred predsedniškimi volitvami Primc še slišati ni hotel, da bi se povezal v predvolilno koalicijo z drugimi manjšimi desnimi strankami, po volitvah pa je sprejel Kanglerjevo vabilo in sta ustanovila Združeno desnico. Na skupno listo sta vabila tudi SLS Marka Zidanška ter Gospodarsko aktivno stranko Alojza Kovšce in Davkoplačevalce Vilija Kovačiča. Zidanšek je koalicijo z Združeno desnico zavrnil, tudi GAS je šel na volitve samostojno, Kovačič pa se je pridružil Listi novinarja Bojana Požarja.
Kangler in Primc pa nista imela rezervnega scenarija – da bi se pridružila SDS. Koalicija bi lahko nastopila pod okriljem liste SDS, Kangler in Primc pa bi si zagotovila izvoljiva volilna okraja. Če te možnosti ni sprejel Janša, potem je res nenavadno, da je Primčeva stranka v svojih zadnjih izdihljajih svoje volivce v oporoki prepustila SDS. Podobno kot Jim Jones, ameriški vodja sekte Ljudski tempelj, ki je v sedemdesetih letih svoje privržence preselil v Gvajano in jih prisilil, da so kolektivno popili strup, je Aleš Primc dosegel, da njegovi kandidati zdaj javno pozivajo svoje volivce, naj ne volijo njih, ampak kandidate SDS.
Mnogi dvomijo, da je diplomirani filozof, dolgoletni član SKD in SLS res tako neumen, da ne ve, da bi moral na kandidatno listo (ne v volilne okraje) uvrstiti dovolj žensk. Če ima na listi sedem, osem ali devet kandidatov, morajo biti med njimi štiri ženske, ne pa le dve v po dveh okrajih (kar mimogrede vedo celo še bolj obrobne stranke). Zato se sprašujejo, ali je napako storil namerno, da bi koristil svojemu političnemu gospodarju, ki ga bo verjetno tako kot mnoge druge po uporabi zavrgel.
