S Hrvati smo se dogovorili za menjavo. Mi smo jim naredili uslugo in prevzeli nazaj Joška Jorasa skupaj z njegovo hišo in parcelo, oni pa so nam za nekaj desetletij po nizki ceni dali v najem Goli otok. Ta idilični otoček v bližini Raba z bogato tradicijo gradnje komunizma je kot naročena lokacija.
Gradnjo v živo spremlja naša nacionalna televizija, saj gre za zadevo izjemnega nacionalnega pomena. Luka Mesec in njegovi tovariši iz Levice tako ne le Sloveniji, pač pa s pomočjo televizijskega prenosa vsemu svetu kažejo, kako se gradi pravi komunizem. Graditelji en mesec prenašajo kamenje z ene strani otoka na drugo in naslednji mesec spet nazaj. In tako bo vse dotlej, dokler komunizem ne bo v celoti zgrajen.
Kot stranski udeleženci pri gradnji, a zelo pomembni za razvoj, so člani ekipe kriminalcev iz zapora na Dobu. Ti graditeljem komunizma, če jih je že treba spodbuditi za hitrejše premetavanje in nošenje kamenja, občasno tovariško pomagajo s pestmi, palicami in bikovkami. Komur niti to ne zaleže, mora poslušati kulturnico Laro Jankovič, ki že tri leta nepretrgoma deklamira komunistični manifest. Ni ga še bilo junaka, ki bi to Larino umetnost prenašal več kot dve uri.
Goli otok končno obišče delegacija Zveze borcev pod vodstvom Tita Turnška, da bi preverila, v kateri fazi je gradnja novega- starega družbenega sistema. Turnška po otoku vodi kapo Luka Mesec. Za tiste manj seznanjene na tem področju: kapo je bil v koncentracijskem taborišču eden od logorašev, ki je nadziral druge in imel za to razne privilegije. Pogosto so bili kapoti hujši od esesovcev.
Skratka, na obhodu po otoku je Turnšek opazil sključeno povsem shirano postavo z baretko na glavi. Kdo je to, vpraša. Ah, pravi Luka, to je tovariš Miha Kordiš. On nekako ni zagret za izgradnjo komunizma. Vsakič, ko graditelji komunizma dobijo svoj skromni obrok, eden od njih zavpije »nacionalizacija!« Vsi stečejo proti Kordišu in mu nacionalizirajo njegov obrok. Veste, on nikakor noče sodelovati pri tovrstni gradnji komunizma, vedno skuša obdržati svojo hrano, a mu nič ne pomaga. Pa tako zagret je bil tovariš v parlamentu, žalostno zaključi Luka.
Kje pa je naša Violeta Tomić, je zanimalo Turnška. Ja, ona je polno zaposlena, odvrne Luka. Pa menda niste tudi nje poslali premetavati kamenje, je zaskrbelo vodjo Zveze borcev. Seveda ne. Kot veste, velja v komunizmu načelo »vsak daje po svojih sposobnostih, prejema pa po svojih potrebah«. In kaj daje Tomićeva, zanima Turnška. No vidite..., je Luka nekoliko v zadregi. Na našem otoku je bolj malo žensk, tako da so potrebe precej velike, vendar pa vam lahko zagotovim, da se Tomićeva naravnost razdaja. Daje po svojih sposobnostih.
Razen seveda za tovariša poslanca Franca Trčka. On ima drugačne potrebe, za katerega pa poskrbijo naši tovariši kriminalci. Kdo pa je tisti očalar s samokolnico, pokaže Turnšek na poslanca Mateja Vatovca. Uh, ti intelektualci so najbolj zadrti, zavzdihne Luka. Vatovec je bolj lene sorte in nikakor ne uspe doseči norme treh ton preloženega kamenja na dan. Nenehno vpije o nekakšni državni pomoči, subvencijah. Smo mu že dali subvencije, se nasmehne Luka in potežka bikovko v svoji roki.
Turnšek je zgrožen in v dvomih. Mladi tovariš, a se vam ne zdi, da ste pri gradnji komunizma le malo prestrogi. Kaj pa človekove pravice? To spravi Luka v dobro voljo. Seveda, človekove pravice. Pri nas imamo naslednje načelo. V prvi fazi gradnje komunizma ni človekovih pravic, so pa ljudje. V drugi fazi človekove pravice bodo, a ljudi ne bo več. Aha, se zamisli Turnšek. Pa imate za tiste, ki ne zdržijo tega zahtevnega tempa, kakšno psihološko pomoč? Ne ravno to, razloži Luka, domislili smo se nečesa boljšega.
Voditelja TV Slovenija Marcela Štefančiča smo prosili, da vsak teden eden od naših graditeljev komunizma nastopi v njegovi oddaji Studio City. Tovariš Marcel skoraj vsakega prepriča, da so naše metode res skrajne, zato pa bo rezultat sanjski. To se razume, mi smo vendar humanisti. Kaj pa za poškodovane, mar poskrbite zanje? Poskrbimo za vse, je ponosen Luka. Tam doli pri pokopališču je odprla ordinacijo dr. Milojka. Na začetku so bile čakalne vrste, ko pa so tovariši videli, da se od zdravljenja pri Milojki nihče več ne vrne, se je tudi to uredilo.
Do kdaj mislite, da bo komunizem dokončno zgrajen, še zanima Turnška. Kdo bi vedel, skomigne Luka. Tu na otoku imamo tovarišico, ki jo kličemo baba Vanga. V prejšnjem življenju je bila znana kot Svetlana Makarovič. Vsak teden znova že več let napove dograditev komunizma v enem tednu. Nekateri naši graditelji to imenujejo psihološka vojna.
V redu, v redu, je pretresen Turnšek. Naposled pride v Murgle poročati, v kateri fazi je gradnja komunizma. Štefka ga napoti v slaščičarno Zvezda. Tam ga med dvema grižljajema tortice vrhovni stric povpraša. Povej Tit, kako gre kaj tovarišem gradnja komunizma? Groza, tovariš Plavi, mladi Luka je komunizem vzel preveč zares. Še mene so hoteli zadržati, a sem jim na srečo ušel. A res, zamrmra sivolasi možic. Tit, nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan. In pomigne moškim v dolgih usnjenih plaščih. Ti primejo kričečega Turnška in ga odvlečejo v črn avto, ki oddrvi naravnost nazaj proti Golemu otoku.
