Najbolj je izpostavljen energetsko intenzivni del industrije. Ukrepi gredo za zdaj bolj v smer obrambe pred morebitnimi večjimi težavami.

Dogajanje na Bližnjem vzhodu in škoda, ki jo je v ameriško-izraelskem napadu na Iran in iranskih protinapadih utrpela infrastruktura za črpanje plina v Katarju in samem Iranu, na področje oskrbe s plinom tako velikega neposrednega negativnega učinka kot na področju naftnih derivatov torej trenutno nima. Fokus, tudi medijski, je za zdaj tako predvsem na visoki ceni goriv ter na negativnih posledicah, ki bi jih to lahko imelo za inflacijo in gospodarsko dejavnost.

Delež dobav plina iz bližnjevzhodne regije v EU razmeroma majhen

Lani je EU iz Katarja v obliki utekočinjenega zemeljskega plina (LNG) neposredno dobila nekaj manj kot štiri odstotke vsega plina.

Največji partner članic EU na področju oskrbe s plinom je bila po podatkih Evropske komisije z 31-odstotnim deležem v oskrbi Norveška, s 25-odstotnim deležem so sledile ZDA, od koder se EU oskrbuje z LNG, po 13 odstotkov oskrbe je odpadlo na Rusijo in severnoafriške države, kot je Alžirija, po štiri odstotke še na Združeno kraljestvo in Azerbajdžan, preostanek pa na ostale dobaviteljice.

Dodaten element na področju oskrbe s plinom v Evropi je, da EU začela marca postopno uvajati prepoved uvoza plina iz Rusije, ki je pred ruskim napadom na Ukrajino predstavljal okoli 45 odstotkov vsega uvoza plina. Nazadnje bo jeseni 2027 prepovedan uvoz plina po plinovodih na podlagi dolgoročnih pogodb.

Reuters je sicer pred dnevi poročal, da so se dobave ruskega plina v EU prek plinovoda Turški tok, ki je trenutno edina delujoča plinovodna povezava za plin iz največje svetovne države, marca ob dogajanju v bližnjevzhodni regiji medletno povečale za okoli petino.

Kako pomemben je sicer plin v energetski mešanici EU? Po podatkih Eurostata je njegov delež v celotni porabi energije okoli petinski, nekaj manj kot 40 odstotkov pa odpade na nafto in naftne derivate. Pri obeh je unija večinsko uvozno odvisna.

Pri tem se približno tretjina plina porabi v elektrarnah za proizvodnjo elektrike in toplote za daljinsko ogrevanje, po četrtino porabijo gospodinjstva, po četrtino pa industrija. Okoli desetina porabe pa odpade na storitvene dejavnosti in na drugo rabo.

V Slovenijo največ plina priteče iz Avstrije

Ruski plin je dolga leta predstavljal bistveni delež plina, ki se je pretakal prek vozlišča Baumgarten na severovzhodu Avstrije. Iz severne sosede v Slovenijo po podatkih Agencije za energijo priteče največ plina. V letu 2024 je ta delež znašal skoraj 95 odstotkov.

Leta 2022 je Slovenija obnovila tudi dobave plina iz Alžirije. Te so v letu 2023 dosegle 28 odstotkov vsega uvoza, lani pa so začasno padle na okoli štiri odstotke. Manjši delež plina v Slovenijo pride iz Hrvaške in Italije. Pri tem je bilo predlani le devet odstotkov dobav plina v Slovenijo na podlagi dolgoročnih pogodb, vse ostalo so kratkoročne.

Tudi v letu 2025 je bila sicer glavna oskrbovalna pot za slovenski trg plina iz Avstrije, v manjšem obsegu pa tudi iz Italije in Hrvaške, so za STA povedali v družbi Plinovodi, operaterju prenosnega plinovodnega sistema. To pa po njihovih pojasnilih ne pomeni, da Slovenija ni bila oskrbovana z alžirskim plinom, saj trgovci optimizirajo tokove glede na razlike med kotacijami na posameznih borzah ter stroškov transportnih poti.

Tudi v družbi Geoplin, največjem dobavitelju plina v državi, so navedli, da njihove glavne oskrbne poti v Slovenijo v zadnjih letih ostajajo enake in da točka, prek katere plin vstopi v Slovenijo, ne odraža nujno njegovega izvora.

Cenovni šok še daleč od tistega v 2022

Cenovni šok na plinskem trgu za zdaj še zdaleč ni tako hud kot po ruskem napadu na Ukrajino leta 2022. Takrat je cena na vozlišču TTF na Nizozemskem poskočila celo do 300 evrov za megavatno uro (MWh). Tokrat so povprečne dnevne cene najvišjo vrednost s skoraj 62 evri za MWh dosegle 19. marca, to pa je bilo približno dvakratnik cene pred napadom na Iran. Trenutno je cena z okoli 50 evri višja za približno dve tretjini.

Vseeno pa so razmere glede cen in dobav LNG negotove. Vojna na Bližnjem vzhodu namreč pomeni bistveno večji energetski šok za Azijo, zato se bo povpraševanje azijskih držav po LNG od drugod zelo verjetno še povečalo. Težave pri oskrbi z LNG in nadaljnja rast cen te vrste plina lahko tako ob močnem povpraševanju azijskih držav vseeno povzroči težave na ponudbeni strani, če bi se npr. ladje z LNG od evropskih kupcev preusmerile k azijskim.

Po pojasnilih Plinovodov dobavitelji v Sloveniji neposrednih pogodb za dobave zalivskega LNG prek terminalov npr. v Italiji nimajo. Tudi v Geoplinu so za STA zapisali, da so trenutno vsi njihovi nabavni viri vezani na plinovodni plin in ne vključujejo terminalov za LNG.

Tveganja srednjeročna, zmerna in predvsem cenovna

Na področju zemeljskega plina so tveganja zaradi vojne na Bližnjem vzhodu tako srednjeročna in zmerna, pri čemer je oskrba Slovenije za leto 2026 pogodbeno zagotovljena in ni neposredno odvisna od utekočinjenega plina iz kriznih območij, je pred dnevi ugotovila vlada. Je pa dodala, da ostaja določena cenovna izpostavljenost predvsem pri večjih poslovnih odjemalcih.

Tudi v Plinovodih so poudarili, da bi dolgotrajnejši izpad dobav LNG iz Perzijskega zaliva na Slovenijo negativno vplival predvsem prek posrednega cenovnega učinka na globalnem trgu, kar bi povzročilo višje cene plina v Evropi in posledično tudi v Sloveniji. To bi imelo negativne makroekonomske posledice, kot so višje cene električne energije, splošna rast cen in dodaten pritisk na konkurenčnost podjetij.

Podobno so navedli v Geoplinu. Kateri segment uporabnikov bi bil v tem primeru najbolj ogrožen, pa je po njihovi oceni odvisno predvsem od poslovne politike bodisi posameznega distributerja v primeru gospodinjskih odjemalcev, bodisi konkretnega industrijskega odjemalca v segmentu industrije. Zemeljski plin je namreč produkt, ki ga je moč kupiti dolgoročno in pravočasen nakup lahko precej omili trenutni dvig cen, so poudarili.

Daleč največji del skupne porabe plina v Sloveniji je sicer odpadel na porabo poslovnih odjemalcev iz prenosnega in distribucijskega sistema. Na gospodinjstva je medtem predlani odpadla okoli desetina vse porabe.

Pomembno dejstvo v tem trenutku je, da smo na koncu ogrevalne sezone. Skladišča plina v EU so zato napolnjena le nekaj manj kot 28-odstotno. Evropska komisija je članice EU zato že pozvala, naj razmislijo o znižanju cilja pri polnjenju skladišč zemeljskega plina do naslednje ogrevalne sezone z 90 na 80 odstotkov.

Slovenija svojih podzemnih skladišč plina nima, imajo pa po evropski zakonodaji slovenski veleprodajni dobavitelji v zameno za prispevanje k stroškom skladiščenja dostop do rezerv v drugih članicah v višini 15 odstotkov letne porabe plina v zadnjih petih letih. Dobavitelji plina za slovenski trg večinoma uporabljajo skladišča v Avstriji, na voljo pa so jim tudi skladišča v Italiji in na Hrvaškem.

Tveganje bi dalj časa vztrajajoče visoke cene plina pomenile tudi za cene elektrike, kjer za zdaj pristojni večjih težav in občutnejših podražitev ne zaznavajo.

V EU namreč kljub reformi trga z elektriko po zadnji energetski krizi še vedno ostaja v veljavi model mejnega oblikovanja cen električne energije, po katerem so veleprodajne cene elektrike navezane na cene plina. Cene namreč najbolj določa najdražji vir, ki je potreben, da se v nekem dnevu zadovoljijo potrebe po elektriki. To pa so večinoma plinske elektrarne. Za zdaj ne kaže, da bi EU to vez zaradi trenutnih razmer pretrgala.

Ukrepi predvsem za krepitev obrambe v primeru večje krize

V luči trenutnega stanja so ukrepi na področju plina za zdaj usmerjeni predvsem v krepitev obrambe v primeru večje krize. Vlada je tako prejšnji teden med izhodišči za ukrepanje predvidela možnost oblikovanja posebnih državnih strateških zalog plina z zakupom skladiščnih zmogljivosti v tujini, in sicer dodatno k obstoječim obveznostim dobaviteljev plina glede skladiščenja.

Predvideni so ukrepi za določene odjemalce plina in elektrike, da bi bili ti manj izpostavljeni cenovnim nihanjem in bi se jim hkrati zagotovile zadostne količine plina in elektrike, med drugim s tri- do petletnimi pogodbami za 90 odstotkov potrebnih količin. Pri tem je predvidena garancijska shema pri SID banki za kreditno izpostavljenost odjemalcev za nakupe pri dobaviteljih.

Vnovične regulacije cen plina ali posegov v dajatve, kot je veljalo v času krize po ruskem napadu na Ukrajino, tokrat vlada ni izrecno omenjala, so pa vladni predstavniki večkrat poudarili, da ima država zdaj na voljo tudi nabor ukrepov iz let 2022 in 2023.

Ukrepe pripravlja tudi Evropska komisija, po napovedih pa bodo ciljno usmerjeni in v veliki meri temelječi na bolj prožni uporabi sedanjih pravil. Načrtujejo se med drugim tudi spodbujanje uporabe dolgoročnih pogodb o nabavi energije, podporo energetsko intenzivnim industrijam v okviru obstoječih evropskih pravil na področju državnih pomoči in bolj popustljiva fiskalna obravnava v primeru znižanja dajatev na energente.