Kaj so povedale sive eminence NLB na zaslišanju pred Logarjevo komisijo

Ocenil je, da je velikost bančne luknje vsaj za NLB predimenzionirana. Banka po njegovem dobiček ustvarja iz ukinitve v preteklosti preveč oblikovanih rezervacij in tega bi morala država pred prodajo nujno pobrati iz banke.

Iz dostopnih podatkov o poslovanju NLB je razbrati, da je kapitalska ustreznost NLB vsaj pet odstotnih točk previsoka. Vsak odstotek pomeni 100 milijonov evrov. Pri vplačilu 1,1 milijarde evrov kapitala v banko je tega vsaj polovico preveč in tega noben investitor ne bo plačal, kar se je pokazalo tudi v primeru Nove KBM, je dejal Hazabent, ki je v NLB deloval od jeseni 1999, vmes kot član uprave, nazadnje kot njen svetovalec.

Dobiček iz poslovanja NLB pada, torej izhaja iz ukinjanja previsoko oblikovanih rezervacij. Če je ob prenosu nastala izguba 500 milijonov evrov, je sanacija NLB ob vplačilu 1,1 milijarde evrov ocenjena na 1,6 milijarde evrov, to je milijardo preveč, je orisal.

"Nesmiselno je bilo tudi, da je država takrat to vplačala v gotovini, ki sedaj leži na računu banke ali pri Evropski centralni banki z negativnimi obrestmi. Banka je potrebovala prevzem obsega slabih terjatev, saj likvidnostnih težav ni imela," je menil.

Hazabent je večkrat poudaril, da je bil kot član uprave NLB od sredine 2002 do sredine 2007 odgovoren za področje finančnih trgov. Bil je tudi član kreditnega odbora, a se je po njegovih besedah odločal na osnovi predlogov, ki sta jih je dala oddelek za tveganje in komerciala.

"V vsebino predlogov, ki jih je bilo vsak teden 50, 70, se nisem spuščal, saj to ni bila moja dolžnost," je dejal in dodal: "Moja dolžnost je bila, da pogledam, ali je boniteta podjetja ustrezna in kakšna je komercialna obrazložitev projekta - če je bil posel korekten, zavarovanja primerna, sem glasoval za. Ni pa bila moja obveznost, da detajlno pregledujem bilance in podatke, saj so se s tem ukvarjali drugi v tem procesu."

Na vprašanje predsednika komisije Anžeta Logarja (SDS), ali je "siva eminenca NLB", za kar ga je v pričanju pred prvo bančno preiskovalno komisijo označil takrat nekdanji podpredsednik protikorupcijske komisije Rok Praprotnik, je Hazabent odgovoril, da se "ne čuti kot eminenca" in da v času odhoda iz uprave "še nisem imel sivih las". "Sem pa svoje mnenje jasno in glasno povedal," je dodal.

Hazabent je obžaloval, da se NLB ni organiziral kot holdinška družba, a da je temu nasprotoval takratni solastnik, belgijski KBC. Glede neimenovanega posla, o katerem sta z Logarjem izmenjevala poglede, je dejal, da bi NLB takrat s primernim in pravočasnim ravnanjem, tudi z razlastitvijo ali menjavo uprave, lahko rešila več.

Glede nakupa in nato prodaje West East banke Sofija je dejal, da so jo kupili v času rasti trgovinske menjave med Slovenijo in Bolgarijo in jo nato po tem, ko je bila v poku nepremičninskega balona v tej državi močno prizadeta, prodali. O navedbah, da so banko sanirali za Darka Horvata iz Aktive, ni vedel ničesar.

Pred komisijo je danes pričal še Milan Marinič, ki je podobno kot Hazabent poudaril, da se v bančni karieri nikoli ni ukvarjal s kreditiranjem in upravljanjem s tveganji. Na vprašanje, ali je on siva eminenca NLB, je odgovoril: "Ne vem, kaj naj bi to pomenilo. Glede na moje pozicije to zagotovo ni bilo mogoče," je ocenil.

Logar je namreč ugotovil, da je bil v upravnih odborih bank in družb NLB, ki so imele težave in nato dobile dokapitalizacijo. Ko jih je NLB označila za nestrateške in jih je bilo treba zapreti, pa je bil še vodja ali član projektnih skupin. Na vprašanje, kako je to mogoče, je odgovoril: "Verjetno so angažirali ljudi, ki so bili tam."

V sistem NLB je prišel leta 1991 in odšel leta 2012 ter bil med drugim generalni sekretar banke, direktor divizije za upravljanje skupine NLB in član odbora direktorjev v Montenegro banki. Na Logarjevo vprašanje, zakaj so portfelj te banke preusmerili v tvegane naložbe, je dejal, da to ni bila strategija banke, a da bi posamezne primere lahko pokomentiral.

Oba s Hazabentom nista kaj dosti vedela o "parkiranju" delnic Banke Celje v času, ko je Banka Slovenije NLB prepovedala povečevanje deleža v tej banki. Marinič je priznal, da je kupil delnice Banke Celje, za to najel kredit pri Factor banki, a se ni spomnil, da jih je prodal družbi za upravljanje Factor-IN, ki naj bi z NLB glede in delnic imela sklenjeno terminsko pogodbo.

Dejal je, da je deloval z vso dolžno skrbnostjo. Do njega politični pritiski, če so bili, niso prišli, a tudi govoric o njih ni nikoli slišal. Na vprašanje, ali se čuti odgovornega za bančno luknjo v NLB, je odgovoril, da ne. Na vprašanje, zakaj je kot nadzornik Gorenjske banke odstopil, ko je regulator načel vprašanje njegovega preteklega delovanja, je odgovoril, da ni želel postavljati pod vprašaj ugleda banke niti svojega imena.