V teh dneh novega leta se vedno znova sprašujem, ali sem res popolni bebec, ki nič ne razume, kar bi bilo verjetno, ali pa se kakšne temačne, recimo udbovske sile trudijo, da nič ne razumem in se zato počutim kot kreten. Gledam elektronske medije in berem tiskane, pa so vsi čedalje hujši, ko gre za meni dragega predsednika vlade Boruta Pahorja! Iz tega seveda sledi logično vprašanje: ali smo zato zmagali leta 2008, da se celo na naše medije ne moremo več zanesti. Vprašanje je spet popolnoma napačno, saj je jasno, da smo naši sicer zmagali na volitvah, ni pa zmagal tudi Borut Pahor. Dobil je le začasni mandat ali če sem aktualen – ni prejel štiriletne garancije za svoj premierski pralni stroj; še rezervnih delov mu niso omogočili. Če sem prav razumel neki članek Bernarde Jeklin, potem sta to zakuhala predsednik države Türk in dvakrat nekdanji predsednik države Kučan.
To me rahlo žalosti, ker sem v Pahorja verjel, a tudi brez njega, pravijo, bodo naši še vedno na oblasti. Recimo še kar nova gospodarska ministrica Darja Radić, ki je v nekaj mesecih ministrovanja imela kakšnih petdeset odmevnih medijskih nastopov. Kadar je zarohnela, sem potem vedno kakšna dva dneva prestrašen in zastrašen živel v prepričanju, da je to ženska, ki nam v resnici napoveduje konec sveta. Le kaj je z njo počenjala njena mama?! Zaradi nje vedno bolj pogrešam Mateja Lahovnika, ki je običajno povedal petkrat več, desetkrat bolje in dvajsetkrat z boljšimi argumenti kot Radićeva, a je treba spoštovati dejstvo, da se je pred tem gospa spoznala le na turizem, kot olajševalno okoliščino pa je treba vedeti tudi to, da ni vsega sama kriva – je namreč podpredsednica stranke Zares, kar ni zločin, mi pravijo pravni izvedenci, lepo pa tudi ni. Estetsko in etično gledano ima torej ministrica Radićeva primanjkljaj, ki sega tudi v operativni del njenega položaja.Ker ni edina v naši vladi, ki bi ji lahko to poočitali, je po tem moč skleniti, da pač nimamo popolne vlade in koalicije. Ta je leto 2011 začela zelo samokritično: z ustvarjalno klavzuro, ki poteka prav danes in na kateri se ustvarjalno pogovarjajo o tem, ali se bodo razgonili ali pa bodo še petnajstič v tem mandatu zaradi načela vladanja zaradi vladanja požrli smrtne zamere eden proti drugemu in celo za Pahorja rekli, da niso mislili tako, kot so o njem govorili doslej.
Zato me je prav pretreslo božično-novoletno sporočilo predsednika vlade Boruta Pahorja! Povedal je, da je za vse, kar nam zdaj on počenja, v resici kriva njegova mama: nikoli v življenju ga za dobra dela ni pohvalila, ker je menda rekla, da to ni potrebno in da nimata časa. Ker podpredsednik tudi naše koalicijske stranke LDS, sicer pa psihiater Ziherl, ni omenil Ojdipovega kompleksa, predvidevam, da ni šlo za to, ampak da Pahorjeva mama preprosto ni ločila med dobrimi in slabimi deli, Pahor, njen sin, pa zdaj ne loči med dobrim in slabim vladanjem. Če bi torej popolnoma slučajno krize ne obvladali in bi bilo še huje, se ve, kdo je v resnici kriv – mama. To je vedel že Ivan Cankar, ki pa je bil vsaj toliko pameten, da jo je zatajil.
Vsaj na simbolični ravni se je za naše to leto začelo škandalozno! V nekdanjem Šterntalu (kjer so okupatorji, po osvoboditvi pa naši imeli taborišče) so ukradli spomenik Borisa Kidriča. Po njem so namreč Šterntal (pred okupacijo in osvoboditvijo Strnišče) po osvoboditvi preimenovali v Kidričevo, kaj so pa zdaj, ko Kidriča ni več, pa po mojem niti sam župan ne ve, ki je iz vrst Janševe stranke. Ker gre za hudo sramoto in zgodovinski zločin, predlagam, da Ljubljana svojega grozečega Kidriča pred predsedniško palačo podari nesrečni občini, s čimer bi odpravili še ekološki problem v Ljubljani.
To je tudi čas, ko po deželi kar mrgoli vedeževalcev in napovedovalcev prihodnosti. Prvi je bil seveda Pahor, ki je povedal, kaj nas čaka – konec začetka krize. Ker mi tega nihče ni znal logistično pojasniti – namreč to, kakšen je konec nekega začetka – zdaj raziskujem, kakšen je začetek nekega konca in kako je, ko je konec konca! Upam, da bodo naši na klavzuri danes tudi o tem rekli kaj pametnega, kot je običajno.
Eden od ekonomističnih vedeževalcev na meji Nobelova nagrade za literaturo pa je po mojem trdnem prepričanju Maks Tajnikar! Ko je bil še minister v eni od Drnovškovih vlad, je tako zelo uspešno reševal mariborski TAM, da je ta izginil z obličja zemlje, in takrat se je Tajnikarja v novinarskem zakulisju prijelo ime Hirošima! Evo, po ponovnem vzponu naše vladavine je znova postal veliki medijski razlagalec rešilnih ekonomskih teorij, potem pa postal šef še dveh nadzornih svetov: ljubljanskega kliničnega in Adrie Airways. Človek nima sreče, saj mu zdaj propada še letalski prevoznik, za Klinični center tudi pravijo, da ni v najboljši kondiciji. Očitno je, da svojih znanstvenih teorij ne bo smel preverjati v kavini usedlini, ampak bo moral poskusiti s kristalno kroglo.
Ker imam tudi jaz sposobnosti videnja in ker me sosed že teden dni nadleguje z vprašanjem, kako bomo preživeli letošnje leto, naj vam izdam: če ste preživeli prvo svetovno vojno, če ste preživeli diktaturo kralja Aleksandra, če ste preživeli drugo svetovno vojno, če ste preživeli osvoboditev, komunizem, pa dvanajstletno vladavino LDS, boste po vseh teh izkušnjah preživeli še naše.
Saj, za preživetje gre.
P. S.: Kdor z malim delom ni zadovoljen, ni vreden naše velike vlade!