Po odstopu premier Marjana Šarca bi lahko do novih predčasnih volitev prišlo že v drugi polovici aprila, če ne bo predsedniku SDS Janezu Janši uspelo prepričati tudi stranke levo od sredine za novo vladajočo koalicijo. V slednji bi prevladovala SDS s 26 poslanci.
Odprte so vse opcije, situacija je zapletena. Vsi so se začeli obnašati kot garmin. Saj veste - »preračunavam«. Janša je že napovedal, da so najbolj verjetne predčasne volitve. Toda v tem primeru je relativno malo verjetnosti, da bi on postal novi predsednik vlade. Položaj je zelo drugačen kot pred volitvami leta 2018, ko je SDS slavila z veliko razliko (pa vseeno ni uspela sestaviti vlade). Tokrat že nekaj časa na lestvicah podpore posameznim strankam vodi Šarčeva LMŠ, tesno za njo je SDS. Na tretjem mestu se izmenjujeta SD in Levica, ki ribarita v (skrajno) levem volilnem bazenu.
Skoraj gotovo bi bili stranki SMC in SAB izbrisani iz političnega zemljevida, saj ne bi prestopili parlamentarnega praga štirih odstotkov. Vprašanje je, ali bi to uspelo Jelinčičevi SNS. Desus je dobil z novo predsednico Aleksandro Pivec nov zagon, a ni nujno, da bi Pivčeva na volitvah dosegla bistveno boljši rezultat kot ga je stranka na zadnjih volitvah.
Na prvih dveh mestih po volitvah bi bili LMŠ in SDS. Pri tem, da bi se v SMC pod vodstvom Počivalška in SAB na čelu z Bratuškovo najbrž skušali priključiti LMŠ, kot so se leta 1994 Demokratska stranka, Zeleni in Socialistična stranka priključili k LDS. Povsem možno je, da bi Šarec posrkal tudi del volivcev, ki zdaj dajejo podporo SD.
Manj tvegano je napovedati, da bi novi (stari) premier ostal Šarec, čeprav lahko po mestu predsednika vlade (znova) poseže tudi Janša.
Kot na vsakih volitvah bi se namreč levi politični pol konsolidiral pri agendi, da ne bi na oblast spet prišel Janša. To je tudi največji mobilizacijski sprožilec njihovih volivcev. Leta 2008 so se zbrali okoli SD, leta 2011 okoli Jankovića, leta 2014 okoli SMC. Na zadnjih volitvah je leva scena nastopila razdrobljeno, zato je bila vlada šibka in je ob prvem nekoliko bolj resnem vprašanju (ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja) razpadla.
A na bodočih volitvah bo (spet) kristalno jasno, kdo je vlečni konj leve sredine. Marjan Šarec. Politično truplo, kot ga imenuje Janša, utegne slednjega premagati na volitvah, ali pa se mu vsaj približati in sestaviti (takrat močnejšo) vlado.
Pred zadnjimi volitvami so se vse sedaj vladajoče stranke plus Levica izrekle, da z Janšo v nobenem primeru ne bodo šle skupaj. Ali ta zaveza volivcem še velja? Z vidika strank vprašanje, z vidika velike večine njihovih volivcev pa gotovo. Jasno je, da se bo Jelinčič priklonil vsakemu, če ostane v parlamentu. Skoraj tako jasno je tudi, da Levica ne bo šla v nobeno koalicijo. Status opozicijske populistične stranke ji najbolj ustreza.
Po verjetnih novih volitvah se tako v parlamentu obetata dve veliki stranki- LMŠ in SDS- ter štiri manjše (SD, Levica, NSi in Desus). SNS bo na meji. Ni nujno, da bi bilo članstvo NSi po premiku v sredino bolj naklonjeno koaliciji s SDS kot z LMŠ. Manj tvegano je napovedati, da bi novi (stari) premier ostal Šarec, čeprav lahko po mestu predsednika vlade (znova) poseže tudi Janša.
