S četrto Janševo vlado se v Slovenijo očitno vračajo izredne razmere. Burno dogajanje prvega tedna po prvomajskih praznikih v hramu demokracije temu pritrjuje. Kaj šele prihaja, ko bo izvoljen mandatar in nato potrjena njegova ministrska ekipa, si lahko samo predstavljamo. Pri nas je vedno izredno stanje, ko je na oblasti Janez Janša, tudi po zaslugi leve opozicije in njenih podaljškov v sferi civilne družbe. Da bo njegova četrta vlada kratkega veka, je le slaba tolažba premierja v odhodu Roberta Goloba, ki se iz vladne palače seli v parlament.

Ni samo vprašanje, koliko časa bo obstala manjšinska vlada v nastajanju, vprašanje je tudi, kako dolgega veka bo Golobov poslanski mandat in ali bo sploh ostal v politiki. Ne glede na to, kaj prvak Gibanja Svoboda danes javno govori, odgovor na to vprašanje bomo izvedeli šele po šestih mesecih, ko lahko zapusti parlamentarne klopi, ne da bi bilo treba izpeljati nadomestne volitve. Golob zadnje tedne, ko mu je spodletel poizkus formiranja nove koalicije, deluje povsem potolčeno, brez energije, kot bi bil politike do konca naveličan. Takšno obnašanje in delovanje pa je slaba popotnica, da bi prevzel vlogo liderja opozicije. O tem, da bi se vrnil v gospodarstvo, če mu ne bo uspelo ponoviti mandata, pa je tudi že sam govoril v času predvolilne kampanje.

Janeza Janše ne gre podcenjevati, gre za veterana slovenske politike z enim najdaljših mandatov, z izkušnjami tako v opoziciji kot na čelu izvršilne veje oblasti. Prvak SDS je na svoji dolgi politični poti preigral že veliko političnih scenarijev, pri tem naredil tudi kar nekaj napak in se najbrž iz njih tudi kaj naučil. Bodoči mandatar, ki v teh dneh pospešeno sestavlja koalicijo, bo gotovo naredil vse, da bi njegova četrta vlada obstala na oblasti do konca mandata do leta 2030. Janša ima iz obdobja epidemije že izkušnje z manjšinsko vlado, ki je imela v parlamentu še manjšo podporo, kot jo bodo imele v tem mandatu tri koalicijske stranke SDS, trojček NSI, SLS in Fokus ter Demokrati (skupaj 43 poslanskih glasov).

Čeprav se Janša zadnje tedne, ko sestavlja koalicijo, drži nazaj in javno govori, da si v SDS ne želijo oblasti za vsako ceno, je resnica (z malo začetnico!) ravno nasprotna. To potrjuje tudi politična kupčija, ki jo je sklenil z Zoranom Stevanovićem. Da bo prvi mož Resnice v zameno za imenovanje na položaj predsednika državnega zbora zagotovil nujno potrebne glasove poslancev Resnice za imenovanje Janeza Janše za mandatarja. Ne samo to, Resnica, ki formalno ne bo koalicijska stranka, bo tudi kasneje v parlamentu z vladajočo manjšino »tulila v isti rog«, kar sicer počne že sedaj. Da bo Resnica igrala vlogo nekakšne konstruktivne opozicije, ni nič drugega kot ceneni politični oksimoron, ki se ga je že v bivšem režimu posluževal ideolog samoupravljanja Edvard Kardelj. Opozicija si ali pa ne, ne moreš sedeti na dveh stolih.

Zoran Stevanović je v politični trgovini že presegel svojega političnega učitelja Zmaga Jelinčiča. A v tej politični nenačelnosti ni problem samo on. Za vsako takšno kupčijo mora biti politična volja na obeh straneh. Jože Pučnik je bil načelen politik, tem pa gre samo za moč, pravi nekdanji Janšev sopotnik in nekdanji evropski poslanec SDS Miha Brejc. Z drugimi besedami – gre za oblast za vsako ceno, ko načela v politiki zamenjajo interesi. Kje piše, da predsednik najmanjše parlamentarne stranke ne sme biti predsednik parlamenta, se je Janša prejšnji teden javno sprenevedal, ko je bil povprašan, ali bo nastajajoča koalicija na mesto predsednika državnega zbora imenovala svojega človeka. »Konstruktivni« Zoran Stevanović bo ostal na tej funkciji, za zahvalo za »konstruktivno« podporo mandatarju in njegovi manjšinski vladi. Po ustavni ureditvi je predsednik državnega zbora celo stopničko višje od predsednika vlade, saj je nad njim samo še predsednica republike.

Ne smemo pozabiti, da je »konstruktivna opozicija« stranka Resnica tudi del tretjega političnega bloka, skupaj s trojčkom NSI, SLS in Fokus ter Demokrati Anžeta Logarja. Del samooklicanega »sredinskega trojčka«, ki naj bi v novi vladi bil nekakšna »ročna zavora« pred morebitnimi izpadi bodočega premierja. Gre za predlagatelje interventnega zakona, ki je še pred uradnim formiranjem koalicije v prvi parlamentarni obravnavi že prejel 47 glasov podpore poslancev. Zoran Stevanović, Jernej Vrtovec in Anže Logar pa so pri tem za Janeza Janšo odigrali vlogo političnih jurišnikov, ki v imenu celotne slovenske politične desnice že vračajo usluge kapitalu za podporo v volilni kampanji.

Noben plakat ni bil zastonj, vse bo treba vrniti, in to z obrestmi vred. Pa ne iz svojega žepa, iz javnih blagajn z denarjem vseh slovenskih davkoplačevalcev. Ob tem pa bodo še naprej imeli polna usta sladkih besed o boju proti korupciji, ki bo najverjetneje spet ostal mrtva črka na papirju. Še ena prelomljena obljuba iz (plačanih) predvolilnih oglasov.