Revija Reporter
Slovenija

Jurij Zrnec premagal Harrya Potterja

22. nov. 2010 16:56 Osveženo: 10:01 / 09. 8. 2017

Deli na:

Mladinska komedija Gremo mi po svoje tudi v tretjem tednu predvajanja ohranja prvo mesto med najbolj gledanimi filmi v Sloveniji. Prestola mu ni izpodrinil niti film Harry Potter in Svetinje smrti, ki je po gledanosti pristal na drugem mestu.

Mladinska komedija Gremo mi po svoje tudi v tretjem tednu predvajanja ohranja prvo mesto med najbolj gledanimi filmi v Sloveniji. Prestola mu ni izpodrinil niti film Harry Potter in Svetinje smrti, ki je po gledanosti pristal na drugem mestu.

Do danes si je film Gremo mi po svoje ogledalo že dobrih 89.000 gledalcev, kar pomeni, da si je prislužil že tretjo zlato rolo, ki jo Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev in Kolosej, podeljujeta za preseženih 75.000 gledalcev.

Po Kajmaku in marmeladi in Petelinjem zajtrku je Gremo mi na svoje očitno tretja velika uspešnica novega tisočletja in morda celo tretji slovenski film po osamosvojitvi, ki ga bo v kinih videlo več kot 100.000 ljudi.  Gremo mi po svoje lahko postane Sreča na vrvici ali Poletje v školjki generacije, ki odrašča okoli leta 2010.

Omenjena priljubljena mladinska filma sta v ospredje postavila svoje otroške junake, odrasli so večinoma ostali v ozadju, pa film Mihe Hočevarja sloni na plečih odraslega lika. Resda njegova dejanja spodbudijo nekatere od otrok, češ da gredo po svoje, a brez Jurija Zrneca in njegovega starešine filma ne bi bilo.

Gremo mi po svoje nima prave zgodbe. Taborniški rod Zviti svizec tabori ob Soči, skupino otrok nadzoruje trojica odraslih taborniških vodij in kuharica. Zrnečev starešina svoj položaj in odgovornost tudi zaradi osebnih problemov na trenutke jemlje preveč resno, njegov pristop zato otrokom grozi, da jim bo priskutil taborništvo. Kolikor se da ga skušajo ignorirati in si sami pripraviti zabavo.

Njihove počitnice popestri prihod skupine deklet iz športno-kulturnega društva. Razvijejo se prve mladostne ljubezni, pustolovsko usmerjeni otroci doživijo obvezne razburljive prigode. Za čuda se taborniških veščin niti ne učijo, očitno že vse znajo. Takega mnenja je, kot kaže, tudi njihov starešina, ki jih pošlje bivakirat v gozd in nato nekaj dni čaka, da se bodo znova prikazali.

Odrasli taborniki se nasploh kažejo kot nesposobni ali karikature, še najbolj prisebna je kuharica. Otroci so pričakovano razposajeni, njihove predstave o zabavnih počitnicah pa trčijo ob pravila, ki jih skuša uveljavljati njihov vodja, čeprav ne najbolj uspešno.

 

VEČ V TISKANI IZDAJI