Jože Možina: Dovolj je bilo cenzure in enoumja

Programski svet je v razpravah in sklepih večkrat pozval vodstvo, naj zagotovi spoštovanje profesionalnih novinarskih standardov, ki jih določa tudi zakon o RTV, vendar žal ni opaziti napredka. V zadnjih letih je bil izrečen en sam ukrep (ustni opomin), čeprav je bilo kršitev po njegovem mnenju več. Štular pogreša večjo aktivnost generalnega direktorja RTV Marka Fillija in direktorjev Televizije Slovenija (Ljerka Bizilj) ter Radia Slovenija (Miha Lampreht), ki bi morali odgovorne urednike opozarjati, ko ti ne zagotavljajo standarda programa, kot ga zahtevajo zakon in notranji akti zavoda.

Največkrat se vsi izgovarjajo – generalni direktor, da gre za stvar programskih direktorjev, ta dva, da je to področje odgovornih urednikov, slednji pa radi kršitve skrivajo pod tako imenovano novinarsko avtonomijo. Obravnave konkretnih napak na programskem svetu so naporne, saj del sveta obravnavam konkretnih primerov že v osnovi nasprotuje, še posebej pa se člani ustrašijo konkretnejših predlogov sklepov, ki bi vodstvu nalagali odločnejše ukrepanje. A brez ukrepanja ne bo izboljšanja, pravi Štular. Varuh je s spremembo pravilnika o delovanju varuha pred letom in pol dobil pooblastila, da ob kršitvah izreče negativno mnenje. Do sedaj je izdal tri takšna mnenja, dodaja Štular, toda nobeno se ne nanaša na konkretne primere, o katerih smo že pisali, to je na poročanje novinarke Eugenije Carl ali kolumno Marka Radmiloviča, ki je omalovaževal množične spolne napade v Kölnu.

RTV Slovenija bo morala na področju kvalitete in profesionalnosti narediti korak naprej, če želi upravičiti svojo posebno vlogo na medijski sceni. Na to je Štular opozoril tudi v poročilu za leto 2015, kjer je navedel: »Programski svet je večkrat obravnaval očitke glede (ne)spoštovanja 'Poklicnih meril in načel novinarske etike v programih RTV Slovenija' ter 'Programskih standardov'. Pogosti so očitki o neuravnoteženosti programa in selekciji vsebin, ki so ali pa niso deležne medijskega pokrivanja. Glede na pogostost te tematike ugotavljam, da stanje na tem področju ni zadovoljivo. V prihodnje bo zato treba uveljaviti dosledno spoštovanje profesionalnih načel in standardov. Pri tem je treba razmišljati o uvedbi celovitega sistema zagotavljanja kakovosti, ki bo omogočal hitro prepoznavanje kršitev, hitro ukrepanje in učenje na storjenih napakah ali pomanjkljivostih.«

Nekatere pritožbe prispejo na naslov varuha Ambrožiča tudi glede oddaje Pričevalci, v kateri sogovorniki – gre večinoma za ljudi v visoki starosti – pričajo o svojih izkušnjah z medvojnim in povojnim revolucionarnim partijskim nasiljem. Del gledalcev oddaji nasprotuje, del pa jih zahteva, naj bo v bolj gledanem terminu in ne pozno zvečer. Ambrožič je v enem od svojih mnenj zapisal, da je način spraševanja Možine za javno televizijo neprimeren, na kar vseskozi opozarja, pa odgovorni nočejo videti.

Zanimalo nas je torej, kaj je narobe z vprašanji Možine. »Vprašanja bi morala biti (kritična) vprašanja, ne pa spodbujanje,« pravi Ambrožič. Po besedah Možine to ni noben odgovor. Njegova vprašanja so kratka in namenjena temu, da pričevalec, pogosto 90-letnik, pove svojo zgodbo. In to se tudi zgodi, doda Možina. »Pa saj vsi vemo, da nestrpne kritike v resnici motijo odgovori – vsebina Pričevalcev, ki ni taka, kot bi si želeli. A tu ne morem pomagati – pričevalci govorijo, kar so doživeli, in dokler bom delal oddajo, bo tako. Enoumja in cenzure je (bilo) menda dovolj.«