V zadnjem Družininem Slovenskem času sem se ob naslovu njegove knjige S puško in knjigo po Mussolinijem udarnem geslu »libro e moschetto fascista perfetto« vprašal, ali je Repe »nevedno totalitaren ali totalitarno neveden«. Ne nazadnje je že leta 2012 Egon Pelikan opozoril, da se je v Italiji mešalo fašistično s katoliškim: »Rušilni vitalizem fašizma z geslom Libro e mosceto fascista perfetto« (knjiga in puška – popolni fašist) ter religiozna vzgoja sta bili npr. stlačeni kar v eno in isto obvezno šolsko knjigo.«
Poleg spogledovanja z Mussolinijem pa lahko Repetova knjiga vsakega komunističnega veterana globoko prizadene in užali, saj je komunistično partijo v njej zadel pravi izbris. Si predstavljate, da je komunistični zgodovinar napisal knjigo o zmagoviti stalinistični revoluciji, ne da bi eno samo samcato poglavje posvetil komunistični partiji? To je revizija, za katero bi Repeta Milan Kučan leta 1987 (ko sta z Repetom pela slavo ustanovnemu kongresu komunistične partije na Čebinah) nemudoma izključil iz partije.
Je pa Repe dal enemu poglavju naslov Katoličani in Katoliška cerkev med vojno. Zanimivo je, da v tem poglavju ni nič o partizanskem pobijanju katoličanov, še manj pa o katoličanih v partizanih. Mene je slednje zanimalo, vendar leta 1992, ko smo pisali o Gorenjskem odredu, nisem zvedel veliko: »Organiziranega verskega življenja in v partizanskih enotah ni bilo. O tem, kaj je borcem v bojih in drugačnih stiskah pomenila vera, koliko so bile krščanske zapovedi partizanom nravni kažipot in opora pri premagovanju hudega, negotovosti, je malo znano. Niti o raznih vražah, praznoverjih ipd. ni kaj več podatkov. Tudi o tem, ali je svetovnonazorsko in politično nestrinjanje s partijsko politiko povzročalo pomembnejša trenja pri posameznikih, iz odrednih pisnih virov ni mogoče veliko zvedeti.«
Sem pa med raziskavo o mobilizirancih v nemško vojsko (1999) navedel primer mobiliziranca, ki je med svojimi dokumenti »odkril močno poškodovano in že napol razpadlo relikvijo, ki mi jo je moja mama izročila pred odhodom na rusko fronto. Relikvija predstavlja sestavo raznih podobic Matere božje iz raznih romarskih krajev in podobice svetnikov, priprošnjikov za srečno vrnitev. Relikvija je bila zložena v obliki blazinice, zaščitena s pergamentnim papirjem iz zapečatena.
To relikvijo je nosil pri sebi moj oče med prvo svetovno vojno, v začetku v Galiciji, od leta 1915 pa na soški fronti, in se je po končani vojni, po sedmih letih službovanja, zdrav in brez poškodb vrnil domov.
Kakorkoli že, oba sva to relikvijo nosila s seboj, oba sva doživljala vse grozote vsak svoje svetovne vojne in oba sva se srečno vrnila domov, sto tisoči pa so končali v teh nesmiselnih krvavih morijah. Ko imam ta magični dokument pred seboj, dobim občutek, da ima morda res čudežno moč.«
Drugi mobiliziranci so nosili s seboj predvsem svetinjice Marije Pomagaj z Brezij. Poleg te osnovne vere v božje varstvo so mobiliziranci tudi v svojem moralno/etičnem opredeljevanju spoštovali krščanski vrednostni sistem. Zato lahko rečemo, da je bilo krščanstvo temeljni vir notranje etične moči, s katero so mobiliziranci zoprvali pritiskom tako zunanjega sveta kot notranjim stiskam. In sicer med vojno kot tudi po njej.
Da so se na božjo pomoč zanašali protikomunistični borci, nam pričajo stotine svetinjic, križcev, najdenih ob breznu pod Macesnovo gorico (2004), največjem morišču slovenskih domobrancev. Tudi v rovu sv. Barbare je bil najden molitvenik, v katerem je bila edina berljiva beseda »Jezus« (2009).
Ali je logično, da bi se slovenski mobiliziranci v nemško vojsko in pripadniki slovenske protikomunistične vojske zanašali na božjo pomoč, partizani pa ne. Seveda so tudi partizani in sodelavci partizanskega gibanja molili in nosili s sabo nabožne in druge predmete, ki naj bi jih varovali. Samo revolucija s svojim ideološkim izključevanjem jih je tako zamorila, da je verska čustva in doživljanje partizanov odnesel angel pozabe.
Prav s svojim Angelom pozabe, ki je ena najbolj svetovno odmevnih slovenskih knjig, pa je na to plat partizanskega življenja opozorila zamejska Slovenka, Korošica Maja Haderlap: »Stara Kebrova je mojemu dedu, preden je šel k partizanom, tudi dala žegen na pot, blagoslov, obrobljen z žametom, da bi ga varoval pred nenadno smrtjo, pred izdajo in slabim dejanjem, pripoveduje babica. Vsak dan je moral zmoliti pet očenašev in pet zdravih Marij. Vsak dan je molil in je kot partizan preživel. Vrnil se je iz gozda. Kakor je vojno preživel tudi moški, ki se ga spominja Romana iz Remšenika. Romana je imela takrat, ko so jo prijeli, samo deset let. Zasliševali so jo v celovškem zaporu in jo vlekli za lase, ko so v sobo privlekli partizana, ki ga ni poznala in pri katerem so našli božjo podobico, ščit božji, kakor je rekel. Gestapovec je partizana vprašal, za kaj mu tisto rabi, in ta je odgovoril, da je z njim v božjem varstvu. Potem so ga tako dolgo pretepali, da se je oblit s krvjo zgrudil pod udarci. Deklica je morala vse gledati, ampak partizan je preživel in so ga nezavestnega odnesli iz sobe. Beseda ga je obvarovala, reče babica.«
Revolucionarji so vse katoliško izgnali iz partizanskega sveta (med prvimi cilji stalinistične revolucije pa je bilo uničenje ver in cerkva), sami pa so vlivali bronaste malike revolucije, zdaj pa bi jih radi najraje skrili. Kaj neki pomeni napis pod nogami silaka v Celju: Ob dvajsetletnici revolucije in zaključku regulacije Savinje 1961?